Paštetka
|
Otrosi so naša prihodnost. ob tem stavku lahko samo naredim ??????, ker ne vem kaj napisati. 
Današnji čvek ob kavici in ena tema tu na RR o poli salamah in posledično zbiranje podpisov za prepoved razdeljevanja reklam po vrtcih, šolah me je vzpodbudila k razmišljanju.
Kam gre svet oz. v kakšno prihodnost gredo moji, naši otroci? Iz njih delamo invalide.
Ni čudno, da ima vse več otrok psihične težave, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, se ne zavedajo posledic določenega dejanja, niso odgovorni, nimajo delovnih navad...
Le kako bi? Namesto, da bi se pogovarjali, postavili pravila se zanašamo na druge, saj sami nimamo časa, za pogovor, igro z otrokom, za strpnost.
Od otrok in institucij pričakujemo ogromno. Od sebe???
Pričakujemo, da nam bo vrtec vzgajal otroka. Pričakujemo, da bodo učitelji naučili naše otroke. Pričakujemo, da bo država zagotovila ustrezno delovno mesto za mojega otroka.
Pozabljamo, da je glavna naloga vzgoje stvar starša. Vrtec nam lahko samo pri pomaga, usmerja, ker nismo vsevedi. Zakaj? Ker smo si družine različen z različnimi pravili.,
Tudi učitelji ne morejo naučiti ničesar našega otroka, če se otrok ne bo učil. Otrok se pa ne bo učil, če mu ne vcepimo dovolj zgodaj teh navad mi starši.
Kako naj država poskrbi za delovno mesto mojega otroka, če le-ta ne želi nositi odgovornosti, ne zna nositi posledic, mu je potrebno vsako delo orisati in ne zna razmišljati s svojo glavo?
In ravno zaradi tega, ker ne znajo razmišljati s svojo glavo, se bojim, da delamo iz njih invalide.
Ko sem bila otrok, je oče zjutraj prišel v sobo in nežno zaklica: "vstani,čas je za šolo!" Ker ni imel časa se z mano zjutraj bidati za vsako stvar, saj je moral ta čas nahraniti kokoške...sem bila primorana se sama ta čas zrihtati. Potem sem šla sama peš v vrtec, kasneje na avtobus in v šolo, v 5. razredu s kolesom v 3,5 km oddaljeno šolo.
Koko izgleda danes tole? :
Najprej cartanje v sobi, pa navodila vsedi se, kaj boš za zajtrk, pa pojej zajtrk, pa pridi se umivat, pa zobke si operi, pa prej si splahni, pa ko gre z Wc-ja, roke si operi, pa pojdi se obečt, obleci dolge hlače, ker je mrzlo, vzami jopico.... počeši se, obuj se obleci jakno, vzami šolsko torbo. gremo! Imaš nalogo?
Madona, pa saj vse naredimo namesto njih. Sploh ne rabijo razmišljati kaj mora narediti. Ne razume kaj pomeni pripravi se za šolo. ???
Kako bo ta revež uspešen v službi, če mu bo moral šef dajati za vsako stvar navodila...
Kako se bo kaj naučil, če bo čakal samo učitelja, da mu bo snov podal. Pa saj ne bo imel tistega v sebi, da bi razumel, da se bo največ naučil, če bo sam kaj doma naredil, da se mora v bistvu SAM učit, da je vsako predavanje zamanj, če se sam ne potrudi in znajde.
In potem ima slabe ocene in starši v šolo, da je učitelj nesposoben.
Sošolec se doma joče mami, da drug sošolec noče sedeti pri njem. Drugi dan, ko pa sedi, pa je vesel. In starši gredo to vsak dan težiti učiteljici, kateri ne preostane drugega zaradi vseh pritiskov, da oboje starše pokliče na razgovor. Pa kaj ji drugega preostane v končni fazi, saj je nemočna proti takšnim staršem. ZA bruhat, kaj se vse dogaja oz. česa so vse nekateri straši sposobni. Deklice se skregajo, pa dobijo domov starši obvestilo, še prej pa morajo k šolski svetovalki, psihologinji, pa starši na sestanek? Pa je to normalno?
Od kdaj imam pravico kot stariš odločati in zahtevati od šole, se sploh v to vmešavati, kje bo moj otrok sedel?
Pa včasih smo se stepli, zlasali, pa ni učitelj ni rekel besede. Danes, pa če otroka ugriznejo v vrtcu, mora vgojitelj takoj poročati staršem, če se dva skregata v šoli, je potrebno takoj obvestiti starše, ker bog ne daj da kateri toži šolo... Kako se bodo otroci naučili se zavzeti zase, se postaviti zase, če to storimo namesto njih.
Ajde, da vzamem še kakšen primer, ker je moj glih lansko leto bil prvošolec. Otroci v prvem razredu ne znajo uporabljati noža, si ne znajo obrisati riti, šmrklja, vezalk... In potem šola, ko je mojega otroka en drug otrok z nožem pri kosilu porezal po obrazu, panično išče rešitev, da jim bodo prepovedali uporabo nožev v prvem razredu, ker otroci enostavno ne znajo rezati, da o nošenju noža sploh ne govorimo. Šole so tako prestrašene, se bojijo strašev, da joj. Čudno so me gledali, ko sem rekla, da se zgodi, da je vse OK.
Madona, pa otrok rabi znati danes samo dihati. Vse ostalo naredimo ali mi starši ali nekdo drug namesto njega.
Ne vem, ubogi otroci. Ubogi, ker so ful brihtni, imajo več osvojenega znanja kot mi, imajo več možnosti za osvojitev znanja kot smo ga imeli mi...pa ga ne morejo uporabiti, ne znajo, čakajo, da jih nekdo porine naprej, mu da navodila.
Zaželim si, da bi mu dovolila, da se gre igrat v gozd, kot smo se mi, da gre raziskovat na konec vasi, ne da bi mami vedela, da se odloči in ve vnaprej kakšne bo nosil posledice, da gre sam v šolo kot si želi, pa si ne upam, ne morem, ker me bojo imeli za neodgovorno, ker me bodo prijavili CSD.
Kako bo otrok odgovoren, če ko dobi cvek v šoli, dobi mama SMS sporočilo prej ko pride domov? Če sem dobila cvek, sem se prekleto trudila cel teden in učila, da sem popravila, preden mama izve. Ta otrok lahko samo počaka da pride domov in da ga doma nekdo nadere. In kaj se bo naučil?
Če otrok šprica v šoli, dobi čez pol ure starš SMS. A ni bilo kul, vnemirljivo, ko si šprical in tega starš ni vedel? Ne pravim, da je špricanje OK. Ni, če se to ponavlja. Ampak, da ko te 1x ni v šolo, da mora mama vedeti? Pa saj ne morejo otroci ohraniti nobenih skrivnosti zase. Tudi to oblikuje otroku osebnost, so vredne izkušnje.
Ja, dajmo vzemimo vse vnemirljivo vstran otrokom, zavijmo jih v vato, razmišljajmo namesto njih, nosimo posledice namesto njih, sprejemajmo njihovo odgovornost... namesto tega, da opravimo svojo nalogo, se z njimi pogovorimo, postavimo pravila, jim razložimo zadeve, in pustimo, da se sami odločijo kako bodo, pa če je prav ali ne in da nosijo posledice svojih odločitev.
Tako, zdaj mi je malo boljše, ko sem to napisala, ker me je prekleto strah, da bo vse to res. Zdaj se pa sprašujem a čem pritisniti potrdi ali ne. Pa bom potrdila, ker me zanima še razmišljanje drugih staršev.
Torej kakšno je vaše mnenje o vse hujšem vmešavanju staršev v razne institucije (vrtce, šole ...) , o sprejemanju odgovornosti namesto otrok in podzavestnem 24-urnemu vodenju otrok.
Naredite vse, da svojega otroka pripravite na samostojno življenje, da bo znal v tem "žal krutem" svetu preživeti, se znajti in ga nimate le zase? KOliko se vas zares pogovarja z otrokom, z veseljem z njim igra, raziskuje in ga predvsem POSLUŠA.
A so nas današnji časi, krize res potisnile, prisilile v nerazumna dejanja?
Jaz SI želim, da bi zmogla več prisluhniti svojemu otroku, imeti več potrpljenja zjutraj, da se sam zrihta lepo počasi, ga pustila, da naredi kakšno bedarijo... želim si, da me ne bi toliko skrbelo zanj, da mi nekdo pove, da bo vse OK.
|
Natisni
) hotla navrečti. 
... 
Pa mi ostane več živcev in posledično več dobre volje, kar pa tudi obe hčeri občutita. Se jima drugače ćažje posvetim. 
, samo 10, 11, 12 let mlajši od mene)... pridejo delat prek študenta, nobenega interesa za delo... nič... nikoli jim ni bilo treba delat, pa zakaj bi zdaj morali... sem mu razlagala točno to, kar je napisala paštetka (btw 
paštetka super napisano, sem vse prebrala 
)... me je gledal kot teliček... ja, gospod, takoj je... sem mu rekla, da naj opazuje svojo hči pri vzgoji zdaj enoletne punčke, pa bo mogoče lažje razumel... 
...v bistvu imata lahko kar se mene tiče en kup skrivnosti ( pa jih najverjetneje tudi imata), vendar to naj ne bi bila ena izmed njih,...V mojem svetu ( in upam, da tudi v svetu moje družine) pomeni imeti skrivnost čisto nekaj drugega kot biti neodgovoren, zahrbten, neiskren... 
