Anonimen
|
Pa je oparcija za njim.Hvalabogu zanj in za nas,ki nam ni bilo vseeno,da otrok trpi bolečine in bi najraje prevzeli vse sami nase.Ampak,ker je moralo pač biti tako,smo sprejeli.Na dan sprejema,je moral še enkrat čez kontrolo v ambulanti,kjer je urolog ugotovil,da je testis potegnilo iz modnika navzgor
v trebušno votlino in.da je še več tekočine.
Naslednje jutro,na dan oparcije je bil prvi na programu.Malo pred osmo
zjutraj so že začeli z predpripravami.Prdele rokice v kateri bo imel
raketo-nastavek za infuzijo so mu s posebnim sprajem omrtvičili.
Nato je dobil sirup-pomirjevalo.Kamlu se mu je začelo smejati,veliko je govoril,ampak na žalost nerazumljivo (kot pijanci,ki se jim jezik zapleta)
guncal se je na vse strani,nato pa ga je zmanjkalo,tik pred vhodom v operacijski blok.Mamica ga je spremljala do tam in nato s težkim srcem predala
v zeleno oblečenim ljudem.In začelo se je čakanje.vojna živcev in nestrpnost in zaskrbljenost.V bufetu sva skoraj spraznili zaloge kave,pa še plačat sva pozabili,tako,da sva čez nekaj minut pridirkali nazaj v bifet in se na veliko opravičevali.Ko sva mislili,da je že čas(že dve uri je bil v oparcijskih prostorih)
sva se preselili v drugi štuk,pred oparcijski blok.Vak šum,vsak ropot sva napeto poslušali.Čas je tekel in se vlekel v nedogled.
KONČNO!!!! Zaslišali sva jok,naš Timi se je zbudil.
V tistem trenutku se je začela prava mala vojna.Prinesli so ga v naročju,z infuzijo v rokici,drl se je na vse pretege,zvijal,brcal,mlatil z rokicami.
Groza.Položili so ga v posteljico,vendar se je izkazalo nemogoče,ker bi se lahko od divjanja poškodoval(večkrat je z glavo v preček butnil)Metal se je
po posteljici,nevarnost je bila,da si izpuli infuzijo in,da mu popustijo šivi.
Predlagali so,da ga mama v naročju,na pol nagega po vseh hodnikih
odnese do loddelka,in ga je.Obe sva bili prepoteni,ko sva ga krotili,jaz z flašo infuzije v roki in z drugo sem držala nogice.
Končno smo prispeli do sobe,ampak umirit ga ni bilo mogoče,še naprej je divjal.Prišla je medicinska sestra in nama svetovala naj se umakneva iz sobe,ona pa je v naročje prijela tamalega in ga skušala pomirit.
Nekako ji je uspelo,vendar se je čudila,od kot,tako majhnemu bitju,taka moč.
Ko je svečka Volatarena končno prijela se je umiril in po več kot pol ure norenja zaspal,kot angelček.In spal je dve uri skupaj,tako je vsaj infuzija brez problemov iztekla.Zbudil se je miren,brez bolečin ampak strašno lačen in žejen.Najprej se je napil čaja,naj ne bi smel,amapk pojedel je pol kinder jajčka in spet postal naš stari klepetav Timi.Brez problemov je šel lulat,hotel je že vstati,pa mu nismo pustili.
Da ne pozabim,operacijski rez pa ima v predelu dimelj.
Danes pa že čaka,da gre domov in že včeraj zvečer ga je mamamica komaj krotila,da ne bi divjal po sobi.Danes zjutraj se je revček prestrašil,ko je prišla medicinska sestra,da mu spet da svečko proti bolečinam in zajokal,da
ne gre več na operacijo. Za njim je in upam,da bo kmalu vse pozabil.
Mi ne,za večno nam bo ostalo v spominu.
|
Natisni
