Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark Ugotavljam da se v odsotnosti zgodijo velike spremembe med partnerjema. Kar lahko povem iz lastnih izkušenj, da se partnerja enostavno čez čas podzavestno prenehata razumeti, slišati, videti. To kar se jima zgodi v odsotnosti drugega (življenje vsakemu izmed njih teče z drugačnim tokom, sleherni vsakdan izkušata neodvisno drug od drugega, vplivata in nanju vplivaju drugi ljudje, zgodbe, mesta, dogodki, izkušnje,...) močno vpliva na njihov življenjski pogled, mnenja odnose in čutenja. Posledično se spreminjata sama in nato več ni skupne točke. Se zavedate tega ko gre za takšne vrste odrekanja in ali ste pripravljeni nosite posledice morebitnega izjalovljenega cilja? Ravno zaradi tega je meni tako zelo pomembna tudi kvantiteta skupaj preživetega časa, ne samo kvaliteta. Kot je že tulip povedala, nikoli ne veš, kdaj te ne bo več, uživati moraš tukaj in zdaj, predvsem pa otroci rastejo, čas mineva in ga nikoli ne moreš dobit nazaj. Saj do določene mere se odpoveš za resnično pomembne cilje (kaj to je, je res relativno, res je pa tudi, da nekateri ne znajo potegnit meje). Npr. midva sva, dokler ni bilo otrok, delala veliko nadur, da sva lahko opremila stanovanje, zdaj, ko so otroci, jih dela občasno samo še mož, pa drugo leto gre verjetno za en mesec službeno v tujino, da bova s tistim denarjem kakšno leto prej odplačala stanovanjski kredit. Ampak niso pa to redne odsotnosti in vse je stvar dogovora, ve se, do katere meje lahko delava tako, če pa mejo prestopiva, se pa zavedava, da je nevarnost, da skrhane zveze ne bi zmogla popravit.
|