Stefka
|
Ravno prava tema za moje današnje razpoloženje.
V soboto namreč moj lupček odhaja za en mesec v Kanado na šolanje. 
Kaj naj rečem. Ko sva začela hodit, je bil on brez službe, brez ideje kaj bi sploh počel v življenju. Ko je dobil to službo, je bil res vesel, ker se mu je ponudila ful dobra priložnost, da nekaj naredi iz sebe v kariernem smislu... da se lahko šola, da počne v službi tisto kar ga zanima in v čemer uživa. Redkokdo ima to možnost.
Na drugi strani si dejansko noben od naju ni predstavljal kaj to pravzaprav pomeni. Ok, prvo šolanje so imeli na Brniku (ups, na Jožetu Pučniku  ), je bilo razen poleg kakšnega pokvarjenega dopusta ok. Imela sva eno punčko in res ni bilo panike. Ko sem bila noseča drugič, so ga poslali na šolanje v Munchen... prvič je šel, ko je bila ta mala stara dober mesec. Vsega skupaj ga v njenem prvem letu ni bilo 9 tednov.
Pred tremi tedni je izvedel, da gre v kanado za 4 tedne... Sploh ne bom govorila kako sem jokala. Ampak je... ga, kar sva začela, bova dokončala.
Kaj mislim o vsem tem? V prvem letu in pol bo mala 13 tednov brez očka. Jaz pa sama z dvema majhnima otrokoma bogu izza nogu.
So trenutki, ko bi kričala, da se nisva tako zmenila, da ni fer, da je celo moje življenje ta trenutek eno samo prilagajanje tej je... službi in njegovi karieri, sama pa ne vem ali bom čez 2 meseca še imela službo ali ne. Osebno se počutim sama, osamljena in zapuščena. Vem, da mu je hudo (smo se skupaj zjokali, pa še se bomo preden gre), pa mi zato ni nič lažje. Edino kar me drži pokonci ta trenutek je, da se bo tudi to nehalo. Še tale Kanada, potem Španija, potem pa nekaj časa mir. V tujino je že tako povedal v službi, da ne bo hodil delat, čeprav je zato poslušal da je to konec njegove kariere, da si zapira vse poti in bla bla.
V Nemčijo smo šle za njim, tudi v Španijo bomo lahko šle. V Kanado? Ni variante. Samo letalske karte bi nas prišle 1300 eur. Žal je tako. Če bi bila sama, bi šla zraven. Tudi če bi imela dovolj denarja, da bi si to lahko privoščili, bi šle vse tri zraven.
Ampak po drugi strani nisem bila tako dolgo sama z obema, da bo zdaj tik pred zdajci nehal. Tega ne dovolim. Ker smo v to njegovo šolanje vlagali vsi. Zato bomo to speljali do konca.
Cilj? Seveda denar. Toliko boljša plača, da bomo lahko normalno živeli in si privoščili še enega otroka.
Če si upam reči, da bova speljala tole? Upam. Ker je velika preizkušnja za naju in najino družino. In ker je res, da ta čas vsak živi svoje življenje in to bistveno drugačno od partnerja. In če to predolgo traja... vsi poznamo rek Daleč od oči, daleč od srca.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
