Anonimen
|
Jaz pa sem eden od tistih (sedaj že odraslih) otrok, kakršne opisujete tukaj. V osnovno šolo sem šla (v 1. razred) z veseljem. Pravzaprav sem že v mali šoli komaj čakala, da bom "velika" in šla v "pravo šolo". Za to sta me navdušila (sedaj že pokojna) babica in dedek, ki sta me tudi naučila pisati, brati, računati in vse ostalo. Vse to sem znala že pri 5-ih letih (nekaj tudi prej) in do dneva, ko sem šla res v 1. razred, sem znala še kotalkati, plavati, smučati in še marsikaj. Stara starša sta se ogromno ukvarjala z mano (oba doma, v penziji, 24 ur časa na dan) in namesto običajnih igric Človek ne jezi se, Črni Peter in Rubikova kocka smo igrali Monopoly (zraven so mi razlagali, kje je Pag in mi ga pokazali na zemljevidu), gledali Dinastijo (spodnji del ekrana od TV-ja pa je bil prevezan s črnim trakom, da nisem mogla brati podnapisov, tako, da sem poslušala angleščino in pomen iskala v sliki na ekranu) in hodili v Mostec (kjer sem lahko videla in otipala floro in favno). K splošni izobrazbi je nekaj pripomoglo tudi to, da se je moja mama poročila z Arabcem, ki je živel v Italiji - komunicirala sta v italijanščini in angleščini, jaz pa sem seveda pridno vlekla na uho. In potovala z njima. Posledica? V 1. razredu je bila moja razredničarka gospa Emilija Nanut. Prvi dan se nam je predstavila:"Jaz sem pa vaša razredničarka, Emilija Nanut" in jaz sem jo vprašala:"A ste vi žena od dirigenta Antona?" Kar zanimivo faco je naredila, ja. Ker je bila res njegova žena. Prvi razred sem naredila z odliko, potem pa se je moj učni uspeh začel slabšati. Pa ne, da bi jaz kaj manj znala - daleč stran od tega. Znala sem seveda vsak dan več, to je logično. Ampak razmeroma hitro sem dojela, da mi je pri pouku dolgčas. Da vse tisto, kar se sošolci učijo (in to z muko), jaz že znam. In da sem se vse to naučila preko igre, takorekoč. Slej ko prej imaš do vrha glave tega, da bi poslušal, pisal in ponavljal tisto, kar že veš. Zakaj takšen dril? Če znaš, pač znaš. Pri 1+1 nimaš česa nadgrajevati, kajne? Vedno je 2. Bilo je leta 1900 in bo leta 2100. Amen. In zato sem sčasoma nehala poslušati. Brala sem kakšno knjigo, reševala križanko ali pa gledala skozi okno in sanjarila po svoje. Tako, da sploh nisem opazila, kdaj so se pa sošolci začeli učiti stvari, ki pa jih še nisem znala. To me je pa treščilo na višji stopnji. Višja stopnja je takrat namreč pomenila nekakšen korak proti odraslosti, poleg tega pa so nam vztrajno vcepljali v glavo, da se je pa v 5-em razredu zares treba začeti učiti (če se prej nisi), ker se vse ocene potem štejejo v točke, ki bodo pomembne za vpis v srednjo šolo. Ja, seveda - kakor da smo kot 11-letniki vedeli, v katerem poklicu se vidimo še za po 40-ih letih. Vedeli smo samo, kaj nas trenutno zanima. In mogoče upali, da se bo to obdržalo. Smo se pa nekako v 5-em razredu "zbudili" in se "kao" začeli obnašati bolj "resno": vestno smo pisali domače naloge (ampak ne dolgo), nihče ni "zbolel", ko je bila napovedana kontrolka in podobno. Ko sem se "zbudila" jaz, sem ugotovila, da nimam pojma o pojmu o stvareh, ki "smo" se jih učili v šoli. Pri fiziki mi je bilo jasno samo to, da stvar pade na tla, če jo vržeš v zrak. To sem vedela že pri dveh letih. Je pa kar nekaj časa trajalo, da sem se "naučila" nekaj malenkosti o težnosti. Kajti učiti se o tem, kar me ne zanima - to je zame skorajda hujše kot smrt. In sile, ki bi me prepričala, da me pa neka stvar mora zanimati. Zakaj pa? Ker so drugi tako rekli? Na-a, pri meni to ne pali. Kemija? Pa kaj me briga, iz česa je mehčalec - važno, da cunje dišijo, ko se jih vzame iz pralnega stroja. Biologija? Ja, seveda - pri 12-ih letih bom pisala referate o erekciji, kur** pa še ne lep čas zatem nisem videla. Tudi jaz sem bila bolj literaren otrok, zaradi družine pa še nekoliko multilingvističen (a sem prav napisala? ), zato sta bili slovenščina in angleščina skorajda edina predmeta, kjer je bilo kaj od mene. Noro rada sem pisala (se pozna, kaj? ) in na srečo sem imela učiteljico, ki je to ne samo tolerirala, ampak tudi spodbujala. Pri nagleščini sem lahko kadarkoli povedala in napisala vse (komunikacija sama mi ni bila nikoli problem), ampak ko so mi pa začeli utrujati z angleško slovnico, sem pa kar pod mizo zlezla. Če se jaz spakiram v New York, me bodo v trgovini zagotovo vprašali samo, ali želim sendvič s šunko ali z navadno salamo. Nihče me ne bo vprašal, v katerem času sem povedala, da hočem sendvič. V sedanjiku, madonca, saj sem zdaj lačna! Tisti past-i in present-i in podobno je bilo zame kakor kitajščina (o tej pa nimam pojma) in tako je še danes. Povedala bom prav, potem pa zmrznem. Vse to me je do konca 8-letke privedlo do totalnega poloma pri vseh naravoslovnih predmetih, ki sem jih na koncu s pomočjo celonočnih piflarij na pamet spravila s cveka na dvojko, v naslednji minuti pa nisem vedela ničesar več. In tako je ostalo do danes. Pa dvomim, da bo kdaj kaj drugače, ker to res niso stvari, ki bi me zanimale. Poleg tega pa mi je v 7. razredu motivacijo za trud za dobre ocene tudi dodobra zbila šolska svetovalna delavka, pri kateri smo delali inteligenčne teste in izpolnjevali vprašalnike o poklicnem usmerjanju. Da ona "kao" vidi, koliko smo sposobni in za kaj ter da nas na podlagi tega "pravilno" usmeri na srednjo šolo/gimnazijo. Japajade! Takrat mi je bilo že jasno, da hočem početi nekaj v zvezi s kriminalom. Na pravi strani zakona, da ne bo pomote. Srednja policijska šola je torej logično nadaljevanje osnovne šole, če želiš postati detektiv, kakor sem hotela biti jaz. Vest, da na to šolo ne sprejemajo žensk (takrat jih še niso), me je čisto vrgla iz tira. Hoteli so me še potolažiti z nekimi obrazci in številkami, da sem za to šolo krepko preveč inteligentna (juhuhu za policaje ) in da naj se raje vpišem na gimnazijo, če bom zbrala dovolj točk pri eksternih preverjanjih. Gimnazija pa je zame pomenila samo nadaljevanje osnovne šole - piflanje nepomembnih splošnih stvari, od katerih nimaš nič, na koncu pa tudi nobene poklicne izobrazbe. Kakor da bi bil še 4 leta dlje v osnovni šoli. In mi na kraj pameti ni padlo, da bi samo pomislila na vpis na gimnazijo. Ko so bili informativni dnevi, sem šla pogledat eno samo srednjo šolo - upravno administrativno. Tja sem šla zato, ker sem prej ugotovila, da se, če končam to šolo, lahko vpišem na pravno fakulteto. In da se kot odvetnica lahko tudi ukvarjam s kriminalom, pa še krepko več zaslužim. Vpisala pa sem se potem zato, ker mi je bil všeč hodnik v šoli - šola ima enako stopnišče (vsaj imela ga je), kakor ga je imela High School v nadaljevanki Beverly Hills 90210, ki je bila takrat popularna. No, potem v srednji šoli je šlo pa itak vse narobe. Če koga zanimajo podrobnosti, naj pa klikne na moj podpis oz. si ga prenese gor v naslovno vrstico Explorerja ali Mozzile. Tega je pa preveč, da bi pisala še enkrat. Kaj sploh hočem povedati z vso to kolobocijo? Da se res da marsikaj narediti po liniji najmanjšega odpora (kakor pravi Seven velikokrat ). Morda si zaradi tega za kakšno stvar prikrajšan, ampak se zaradi tega ne sekiraš preveč, ker tista prikrajšana stvar tebi sploh ni pomembna. Pomembno ti je ravno nasprotno - tisto, kar dosežeš s tem, ko delaš po liniji najmanjšega odpora. Pridobiš (če ne drugega) čas za stvari, ki te veselijo, osrečujejo, izpopolnjujejo ali pa na kak drug način vodijo h kateremukoli tvojemu cilju, pa čeprav le ta morda ni najbolj družbeno ali družinsko sprejemljiv. Vseeno ti je, npr., če ti starši težijo zaradi slabih ocen pri naravoslovnih predmetih. In tudi tebi je dejansko vseeno, če jih imaš. Tebi je pomembno samo to, da imaš zato, ker se ne učiš biologije, čas za slovenščino. Za pisanje, branje, risanje - karkoli. Ker si pač samo takrat srečen. Res je, ne razmišljaš o dolgoročnih posledicah takšnih dejanj, ampak v osnovni šoli je največ, kar lahko userješ, to, da se zaradi površnosti ali malomarnosti (ali pa nezanimanja, kakor hočete) na koncu ne moreš vpisati v željeno srednjo šolo. Kar pa ne pusti nujno nekih hudih travm - ker takšna oseba, ki ji je že sproti vseeno za ocene in srednjo šolo, ji je tudi vseeno kasneje za dejansko vpis. Takšna oseba ve, da bo svoje dosegla tudi z drugo šolo ali pa brez kakršnekoli šole sploh. Predvsem umetniški tipi so (smo? ) takšni. Katerega pisatelja so pa še vprašali, katero šolo je končal? Važno, da zna pisati tako, da drugi z veseljem berejo, kajne? To je pa tudi pisateljev namen. Ne pa neko spričevalo. Česa vsega človek ne spacka skupaj v enem postu, če mu je ponoči v službi tako dolgčas, kakor meni. Ja, vidite - v takšni službi pa pristanete, če imate samo osnovno šolo, kakor jaz. Sedite 8 ur, gledate v zrak, pardon, v monitor, pišete traparije in za to vas na koncu še plačajo 500€ na mesec. Ko pa po 8-ih (oz. sedaj 9-ih) letih osnovne šole gurate še 4 leta gimnazije in 4 leta faxa, potem pa še kakšno leto ali dve pripravništev, praks in podobnrega in potem z diplomo iščete izobrazbi primerno delovno mesto - potem ste pa stari 30 let, do amena izmozgani od učbenikov, dokazovanj in tekmovalnosti, če imate srečo, ste si nekje vmes, na faksu ali na praksi, uspeli najti partnerja, ki vsaj približno ustreza vašim zahtevam, pobranim iz mehiških limonad, biološka ura vam tiktaka za otroka, ki si ga želite že od srednje šole, ne boste pa si ga upali imeti še najmanj 5 let, zato, da ne bi izgubili težko pridobljene službe, ki vam bo morda omogočila napredovanje cca. 3 leta pred penzijo, osnovna neto plača ista - 500 € - ampak ste pa zavarovani za čas nosečnosti, če jo boste dočakali in za penzijo, ki je v vaši prihodnosti sploh ne bo več. Pa kaj, hudiča, sploh tako zelo forsirate otroke s to izobrazbo? Saj to ni št. 1 na svetu, no!
|