burton
|
Spoštovani.
Stara sem 28 let in imava dobri dve leti starega sinka. Partner je od mene starejši 12 let.
Z moje strani je bil on ljubezen na prvi pogled, ki še vedno traja. Zavedam se da ni popoln, pa vendar, leto 2010 res ni najino.
Ker sama nisem imela nikdar prave družine, iz otroštva imam samo spomine na alkohol in nasilje, sem vedno točno vedela kako naj bi izgledal moj domek. Ljubeč partner, jaz kot zvesta in pridna žena, mali mišek,....
Črna pika ki jo nosi moj partner iz preteklosti je nezvestoba, pa vendar, meni zagotavlja da mene pa ni nikoli prevaral. Naj vam povem, da me samo skok čez plot ne bi tako obremenjeval, če bi bil do mene in do sina ok, pa ni...
Prvi prepiri so se začeli, ko sem prišla iz porodnišnice. Na njegovo pomoč se nisem morala zanašati, saj ga ni bilo praktično nič doma, mame in babic pa nimam. Napetost se je samo še stopnjevala, bila sem mnenja da se je po poteku porodniške moje življenje kolikor toliko spravilo v normalne tire, bila sem spet med ljudmi, imela kakšno minutko zase, itd.
V začetku leta sem opazila, kako nama je začela pešati komunikacija, spolnost, no, spolnosti sploh nimava. Nasprotni spol zelo privlačim, samo svojega doma ne, niti malo, žal.
Vse pogosteje je začel odhajati od doma, in kljub mojim prošnjam, naj mi pove kaj je, je bil kar tiho in vedno molčeč....V maju je dopolnil 40 let. Oče me tolaži da je to najvrjetneje kriza srednjih let...
Zadnje mesece se res trudim! Ne razumite me narobe, doma je bilo vedno vse urejeno, želim samo povedat da se trudim okoli njega in zanj. Sem nasmejana, doma naredim vse sama, z otročkom sva si zapolnila dan, da se imava lepo kolikor se le da, njega pač ni zraven, pravi da nima časa, delo...ok, ne želim ga obremenjavati še jaz.
Pred dnevi mi je zraslo čez glavo, saj me boli, kako z njegove strani ni nobenega interesa zame. Ni bilo vpitja, očitanja, zamer....samo vprašanje, "se ti ne zdi da bi mi lahko prišel vsaj za milimeter naproti?"
Zdolgočasen pogled je dvignil izza računalniške igrice in se mi izpovedal;
Žal, zvisela si mi. Občutek imam da samo igraš in da boš prej ali slej spet postala, takšna kot takrat ko si bila na porodniški. Prisežem pri bogu, nič drugačna nisem kot povprečna mama!
Včeraj si je sinko "prislužil" nekaj šivov, takoj po prihodu s KC, se je preoblekel in rekel, veš kaj, saj si ok a ne? Jaz grem malo tečt, pridem čez dobro uro. Ja, je prišel, ampak popolnoma nič prepoten,....
Ne vem kaj naj? Ljubim ga, pa vendar se zavedam da takšen odnos ni zame. Zelo trpim, celo on priznava da od njega nimam nič, saj že nekaj mesecev nisem dobila od njega ne objema, ne poljuba, sploh nima nobene potrebe po mojem dotiku....Rad te imam slišati, pa so zame že sanje.
Prosim svetujte mi, saj je moje življenje popolnoma izgubilo barve. Trudim se za sinka, za njega, sebe zanemerjam. Postajam podobna okostnjaku, saj zaradi teže na pljučih ne morem več jesti, spati...
Vsem se lepo zahvaljujem za komentarje in vam želim vse najlepše.
h.h.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
imej sebe raje kot njega in naj ti bo otrok in ti na 1. mestu,...bodi odločna in samozavestna, mogoče se pa stvari poštimajo
drži se 
! Uresniči svoje sanje, ki si jih zgoraj opisala.
