Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina
Če besed ne razume, mora prevzet posledice.
Joj, David, kako ti grem na živce.  Tako zelo, da niti ne prebereš.
ČE bi otrok razumel na besedo, ne bi grizel. Vidiš če na začetku? IN ne, ni moj edini vzorec, da otrok ne razume. Veliko otrok poznam, ki dobro razumejo tudi na besedo. Tudi dva od mojih otrok zelo dobro razumeta na besedo. Si pa ti pozabil na tisti ČE na začetku, če te lahko še enkrat spomnim na natančnost pri branju in razumevanju. Še vedno pa trdim, da ogromno ljudi ne razume na besedo. Še niti ti sam ne. Poglej kolikokrat si že isto slišal od mene, pa še ne razumeš.
Drugače se pa lahko strinjam, da otrok potrebuje vzorec, kako naj se obnaša. Vendar ne moreš otroku to pripovedovat pri dveh letih ali manj, ker ne razume dovolj. Jaz se npr. vedno zmenim z otrokom, kako bo naslednjič ravnal, kadar bo v podobni situaciji. Npr. včeraj je en otrok podrl drugega na šolskem igrišču. Vprašala sem ga, zakaj je to storil. Vprašala sem ga tudi, kaj bi še lahko storil in mu predlagala še dve opciji. Na koncu sem ga vprašala, kaj pa bo naslednjič storil, ko se mu bo isto zgodilo. Vendar se na ta način ne moreš z dveletnikom pogovarjat. POleg tega je logično, da če bo npr. tale moj otrok še naprej podiral druge otroke, ne glede na to, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da ne bo, da ga bo slej ko prej kdo spravil na tla. Naravna posledica. Poleg tega bom morala zaščitit ostale otroke in če bo to počel še večkrat, se ne bo mogel prosto z njimi igrati, dokler ne misli spremeniti svojega vedenja. Ne morem vendar pustit, da jih kar pretepa, moja dolžnost je zaščitit ostale. Ni zgolj on na tem svetu. Aja, mislim da je vse, v čemer se ne strinjamo to, da vidva sklepata, da lepa beseda svoje mesto najde. Pri marsikateremu otroku res. Pri marsikateremu pa ne. Tole pa se mi zdi, da ne vklapa v vajin sistem. Tam kjer lepa beseda ne zaleže, poskrbijo za življenje naravne posledice. To je vse, kar sem hotela povedat. Morda sem napisala nerodno, ali nerodno obrnila besede, pa se je slišalo, kot da to privoščim. Ne privoščim. Vsaka mati trpi, če njen otrok krampa. Nobeni ni to všeč, vsaka se sprašuje, kje je falila. Nikjer ni falila, otrok je prinesel genski program svojega funkcioniranja na svet. V programu piše, ne razumem na besedo, rabim dejanja. Ne moreš tega programa dekodirat, če se na glavo postaviš. Lahko samo poskrbiš za posledice že doma, da jih ne bo dobil v vrtcu. To je edina rešitev, pa še ta je včasih vprašljiva.
To je tudi odgovor na Mič, zakaj ne moremo pustiti otroku, da svobodno pretepa, grize, podira... zakaj ga zato "kritiziramo". Če rečeš temu, da se z njim pogovoriš, zakaj nekaj ne sme, pa kako bi drugače rešil stvar, pa če to storiš velikokrat, pa še ne zaleže, kritika, potem se ne razumemo. Jaz rečem temu učenje za življenje. In pohvalit za pretepanje ga pač ne morem. Niti ga ignorirat prav dolgo (razen če je še zelo majhen, pa tega ne počne zavestno).
Pa še to, s kom smo raje, s tistimi, ki nas hvalijo, ali s tistimi, ki nas grajajo? Če otroka samo hvališ, pade v depresijo, ko za nekaj ni pohvaljen. Seveda je prav, da ga spodbujaš, da mu veliko lepega poveš, predvsem pa, da je dovolj ljubljen. Vendar to ne pomeni, da moraš biti nerealen. Veliko hvale je fajn takrat, kadar je hvala upravičena. Hvala kar tako vsak dan vsepovprek, pa ni ok, ker otrok potem misli, da je itak vse ok in bp, pa da se mu za nič več ni treba trudit.
Poleg tega je jasno, da z nekom, ki vse pretepa, grize, ščipa ali pljuva, nihče noče biti. Ali če drugače postvimo: S kom je človek raje, s tistim, ki ga tepe, grize in pljuva, ali s tistim, ki je prijazen do njega?
Vem, srečujem take primerke otrok, ki jih vidva najbrž nikoli ne bosta. Morda pretiravam, vendar vse preveč jasno vidim, kam ta svet hiti pri svoji vzgoji. Starši živijo za otroke, se jim predajajo, otrokom vse prinesejo na pladnju, za nič jih ne grajajo, vse je ok, tudi če otrok grize je dovolj, da mu vedno rečejo NE.....in grozno je, ker jih potem faše. Eh, nima smisla sploh naprej razpredat. Vse lepo vsem mamicam in ne se tolk sekirat. Vsi smo ljudje, imamo pravico se motit. In imamo pravico doživet, da naš otrok ščipa, grize in kaj vem kaj še vse. To je življenje, vse je igrica. Bomo že rešili uganko, eni tako, drugi drugače, tretji pač nikoli. Bog pomagaj, vseeno bomo preživeli.
P.S.: Moj otrok tudi trenutno hodi domov obgrižen in če ne bodo naučili tega otroka, naj neha gristi, bom jaz naučila mojega, naj se brani.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Eno svojo sovrstnico je ugriznila v lice, da je bila naslednmji dan vsa vijolična. Me je skoraj kap!! Zdaj tudi doma že včasih želi ugrizniti koga, če ni vse po njenem - tu se dosledno drživa, da ji govoriva, da se to ne dela, ker boli. Če ne zaleže, ji to poveva malo bolj strogo ali jo trdno primem, da ve, da nekaj ni prav. Upam, da jo bo minilo!!
. 
... najbrž jih je kar veliko, ki gremo čez to fazo.. 
