Anonimen
|
Lepo pozdravljene!
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v taki situaciji....ampak žal/ali na srečo je prišla. Naj vam opišem kaj se dogaja in moje občutke. Potem bi vas pa prosila za mnenje in nasvet.
Z mojim možem sva skupaj 14 let, od tega sva 2,5 leti poročena. Imava 2 leti starega otročka. Zdaj ko gledam nazaj, vidim, da je še pred poroko bilo nekaj trenutkov, nekaj opozorilnih signalov, da nekako ne greva skupaj, ampak sem/sva jih ignorirala. Po rojstvu se je precej spremenilo, no ne takoj, največ se je spremenilo v zadnjega pol leta. Postala sva netolerantna, ni zadostnega spoštovanja, ni odkritih pogovorov, mož je namesto da bi stvar reševala doma, začel zahajat ven, tako da ga tudi po 2x na teden ni bilo domov do 2 ali 4 ure zjutraj.....jaz pa vedno več sama z otrokom. Oktobra mi je bilo dost da sem jaz skos doma in sem začela hodit na aerobiko 2x na teden po 1 uro....zadnji čas mi za vsako ko grem od doma in ju za dobro uro pustim sama, sprašuje, če res moram it. Ja, moram, tega si res ne pustim vzeti!!! Naj povem, da od rojstva najinega sončka je samo parkrat previl rit, spat ga nikoli ne da, odkar grem jaz na telovadbo, ga da edino kopat, pa še to potem jaz dokončam. Z otrokom se po mojem mnenju tudi ne ukvarja zadosti,ko prideva domov iz službe gre direkt pred TV, jaz pa se ukvarjam z otorokom. Drugače nima čist prekrižanih rok....posesa, da prat perilo in posodo, obesi perilo, gre v trgovino,..,.....tako da nekaj mi pomaga in poskrbi za bolj "močke" zadeve!
Kar mene najbolj moti v najinem odnosu je to, da on nad mano lahko povzdigne glas, jaz pa takrat niti pod razno ne smem pisnit, ker čist ponori (kriči, tolče z roko ob stvari, tudi močmo me je že prijel in me stresel in me enkrat "vrgel" iz avta), po eni strani si želi, da bi bila jaz odločna in bi sodelovala pri odločitvah, po drugi strani pa me noče upoštevat in s takim obnašanjem iz mene naredi enega "otroka", ki ga je treba za vsako malenkost okregat. Halo!!! Pa saj smo odrasli!!  O njegovih izhodih vem zelo malo, ker mi itak sam nič ne pove, edino če izvlečem iz njega kaj zvem. pa se mi več ne da.... Tudi ne vem, če ima katero drugo...nekaj kazalcev je bilo, ampak nič konkretnega. Mislim, da sva se zelo odtujila, kar je bistveno. Ne morem rečt, da do njega ne čutim nič, ker ga imam še vedno rada, ampak ostale stvari so nekako prerasle dobre in je cela situacija precej negativna.
V jeseni sem spoznala nekoga drugega, nisem imela nobenega slabega namena in je prišlo čist nepričakovano. Po nekaj mesecev pogovorov in debatah sva spoznala, da sva oba v isti situaciji "doma" (tudi on ima otročka, ni pa poročen), da sva si neverjetno podobna, imava iste želje, cilje, interese, da sva pravi duši dvojčici, dobesedno si vidiva v dno duše, kot da bi se že od nekdaj poznala.........ne znam razložit, ampak jaz sem ob njemu spet tista jaz, taka kot sem bila leta nazaj, ob njem sem začutila, da sem spet zaživela. Daje mi energijo, daje mi krila! Občutki so res nori...nikoli prej jih nisem poznala! popolnoma isto je z njegove strani! Želiva si bit skupaj, ampak se zavedava da bi s tem prizadela veliko ljudi, sploh otročke. Srce me boli, ko pomislim, da ne bi bila z njim, srce me boli, ko pomislim, da razdiram družino, srce me boli ko pomislim, da bi morala nezadovoljna ostat v sedanji vezi, medtem ko bi vedela za drugo možnost......včasih res ne vem kaj naj sama s sabo.
Tudi mož je precej nezadovoljen, prej mi je omenil da tudi on razmišlja o ločitvi...pa ne vem, če je mislil resno.... lahko da je, ampak ima v sebi isti dvom, če bo to uredu in kako bo to vplivalo na otroka......
zdaj me pa zanima, kaj menite, ali naj gledam le na svojo srečo??? Ful mi je hudo zaradi otročka, ker naju ima oba res rad  . Po eni strani bi se rada ločila, pa ne vem kam it živet (stanovanje je pisano na mojega, jaz imam kredit za polovico vrednosti stanovanja)?? Kdo dobi otročka?? Kako dolgo to traja??? En kup je vprašajev na eni strani in na drugi strani so neverjetni občutki do drugega!
Se opravičujem, če sem bila dolga in nerazumljiva v tem pisanju, ampak res me zanima kako bi se vi odločili??? Saj vem, da je končna odločitev na meni/na nama ....ampak bi mi res veliko pomenilo, če bi kdo napisal kakšno mnenje ali pa občutke in dejanja v podobni situaciji.
Hvala!!!!!!!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
je pa le moja duša in srce in on mi je najpomembnejši na svetu!!! Upam samo, da bo bolečina prenehala, ker tole je res hudo................
in se slepit, da jih boš ''ponovno spodbudila'' drugače pa si v začetnem postu napisala da so že pred poroki bili določeni ''znaki'' ki so letali mimo. Sicer pa je itak končna odločitev samo tvoja.
