ronja
|
Se strinjam, da to ni način, kako delaš s psom, ne smeš ga ne tepst, ne zanemarjat. Ampak je pa res, da mož poizkuša nekaj naredit, ti pa nič... Zato je tudi vse prišlo tako daleč... Moraš poskrbet, da boste lahko sobivali. Navsezadnje tudi to, da napada druge pse ni nedolžno, jaz bi bila zelo jezna na psa, ki bi našo napadel!
Psa nujno TAKOJ pelji v dobro pasjo šolo ali še bolje na individualne inštrukcije! Ker če je tako zelo podivjan, da se tepe z drugimi psi, bo iz šole hitro ven letel, če bo motil pouk vseh psov... Tja namreč pridejo ljudje z mladički in zadnje, kar si želijo, je, da dobi njihov mladiček kako travmatično izkušnjo na pasji šoli... In rata agresiven nazaj... Zato je v takih primerih mogoče najboljše, da kontaktiraš nekoga, ki se ukvarja z vedenjem podvijanih psov, vem, da je včasih to počel Simončič, bila nisem nikoli pri njem, samo brala sem, ker je pač najina psička pridna in ubogljiva in neagresivna in vzgojena (razen da ne sliši nič razen žvižganja in ne vidi skoraj nič, v temi pa sploh ne, ampak to ni sama kriva, ma pač svojih 14 let, pa se temu primerno obnašamo).
Jaz nameravam, ko se  rodi, met za psa več časa, ker bom pač doma an porodniški... Naši je strašno všeč, kadar sem na bolniški... Pa čeprav takrat navadno ne morem nič, ker sem čisto hin, ne rabi dosti, samo da jo počoham, ko grem mimo, pa je že zadovoljna. Pa še na sprehode bomo skup hodili, saj morata tako pes kot na sprehod... Meni se je to vedno zdela idealna kombinacija...
Hecno je to, kako imajo ljudje manj časa za psa... Midva sva se strašno bala, kako bo najina prenesla selitev v blok: namreč nikoli ni živela v bloku, ampak v hiši z vrtom, čeprav je bivala z nami, v hiši, samo v zg. nadstropje in kuhinjo ni smela. Ampak že dnevna soba je bila večja kot je zdaj celo najino stanovanje (pri tem, da tudi tu ne sme v spalnico - to sva se odločila prav zaradi - da ne bi bil kak problem na začetku, sva jo pa navajala že od začetka in se lepo drži tega). Tako da ima tu neprimerno manj prostora... Tudi sva oba v službah in sva mislila, da ji bo to grozno, saj smo tam živeli v nekakem študentskem domu, kjer so bili ljudje veliko doma.
Sva mislila, da bi jo jemala najprej samo za vikend, ko sva cel dan doma, da ji ne bo prehudo, pa potem podaljšala na petek in ponedeljek... Ker tam je vrt, ogromno prostora, veliko ljudi,... Sva jo sicer že parkrat prej vzela sabo, ko sva obnavljala stanovanje, da je bila zraven in malo spoznala prostor, ampak vseeno se nama je zdelo, da bo velik problem...
No in kaj se je zgodilo? Ko je enkrat prišla sem, NI VEČ HOTELA NAZAJ ZA NOBENO CENO! Seveda nama ni na misel prišlo, da bi jo silila, sva sva pa še zdaj presrečna, da je tako!
Potem sva razmišljala, kako to. Psička je bila vseeno stara že 13 let, še nikoli ni živela v bloku, tu je več šumov, hrupa, manj prostora,... Zakaj je tako rada šla z nama sem in zdaj noče z bratom, ki je ostal v hiši, nikamor!? Pa čeprav ji ni nikoli nič slabega storil? Sva ugotovila, da pes ne rabi ne vem kaj, niti prostora (vsaj če je tak mali, naša je mešanka, velikost kokršpanjela), samo veliko ljubezni in nekaj časa!
Tam je bila večino časa v dnevni sobi sama, brat in ostali stanovalci so bili vsak v svoji sobi za računalnikom, kamor itak ni smela, midva sva obnavljala stanovanje in sva bila veliko tu, tako da jo je včasih prav tiščalo lulat, ker se noben ni spomnil prit dol in ji odpret vrata na vrt. Na sprehod je hodila 1x na dan, ko sva s fantom prišla domov. Za jest je dobila enkrat zgodaj, drugič pozno, ker naju dostikrat cel dan ni bilo, brat pa je dostikrat pozabil...
Tu pa ima svoj red: na sprehod gre 3x na dan, popoldne na dolgega, zjutraj in zvečer pa za 20 min do pol ure. Je vedno popoldne, takrat ko midva, ko prideva iz službe, vsak dan ob približno isti uri. Kadar sva doma, nisva nikoli stran od nje, še če sva v splanici, imava vedno odprta vrata in naju lahko gleda skoznje (kar tudi dela, če sva tam:) Ves čas se nekaj dogaja in ko pride ponedeljek, celo dopoldne samo spi, ker je zmatrana od vikenda, ko je bila ves čas z nama
Če greva zdaj na obisk k bratu v tisto hišo, se naju drži ko klop, če grem v klet, gre v klet z mano, če greva gor v zg. nadstropje, straži spodaj pod stopnicami, da se ji slučajno ne bi izmuznila, če gre kateri od naju ven, je takoj pred njim, nikakor ne pusti, da bi jo pustila tam, prav vidiš, da se boji, da bi jo! Pa je mela vedno rada brata, ampak ga ne šmirgla, noče bit tam.
Kadar morava kam it in jo pustiva pri njem za pol dneva, da ne bi bila sama doma, nama je prav hudo, ker je tako žalostna, čeprav veva, da jo bova že zvečer vzela... Se nama zdi, da rajši počaka kar pri nama doma, ampak vseeno pa bi jo tudi brat rad kdaj videl in če je lepo vreme in bi šel ven z njo, se nama zdi to vseeno boljše zanjo. Čeprav zdaj včasih naredimo kar tako, da jo tu vzame in sem vrne, pa še takrat noče z njim... Je prav žalosten zato.
Hočem rečt, da pes čuti ljubezen, da lahko greš v službo, delaš 8-10 ur na dan, se preseliš v manjše stanovanje, pa je psu še vedno super in ne bi zamenjal, če bi imel možnost! To so samo izgovori, da se ne da za psa poskrbet, če si v službi ali če maš otroka...
če bo pes vzgojen in srečen, tudi ne bo uhajal! Najina se ne gane od naju (razen kadar naju zamenja za koga drugega - zdaj zelo slabo vidi in če gre nekdo mimo, hitro zamenja in ge za njim/njo, ko jo pokličeš, pa vidi, kateri si ti, pa takoj priteče)
Na splošno pa mislim, da moraš za psa poskrbet prej, predno pride do takih katastrofalnih posledic! Pisala si, da je že prej uhajal - pes NE SME UHAJAT! To je jasno vsem mestnim lastnikom, ker bi bilo to tu takoj velik problem, podeželjskim pa taktak... Razumem sosede, da jih skrbi za pse in otroke in na nek način tudi tvojega moža, ker ne najde več izhoda, čeprav se absolutno ne strinjam z načinom vzgoje! Ne moreš samo rečt, psa stran ne dam, popravi ti ograjo! To ni način, moraš tudi sama nekaj naredit! Rečt, bom psa vzgojila, vzet telefon in se naročit v šoli!
Praviš, da ti je pes prevrnil voziček - ti s psom nimaš problemov odkar se je otrok rodil, ampak si jih mela že prej, pes že od začetka ni bil vzogjen, najprej si ga totalno razvadila, potem pa ga čisto zanemarila in prepustila v oskrbo drugemu človeku, ki ga pes ni tako dobro poznal. Zato pa je zdaj podivjal! Psi niso nevodljivi, ampak jih ljudje ne vzgojite, čeprav je res, da so določene pasme bolj težke za vzgojo. Če z vzgojo nisi dosegla ničesar, je nekaj narobe s tvojo vzgojo, ne pa s psom!!!!! Pes mora biti vzgojen, predvsem sam zaradi sebe, zato, da ga imajo drugi ljudje in psi radi, saj je tak pes veliko bolj srečen! Že zato, ker ga lahko povsod vzameš sabo in ker ga vsak rad poboža. To je psom fajn, da niso sami in da se čutijo ljubljene!
|
Natisni
Jaz sem psa vedno jemala s seboj na sprehode z otrokom,pa tudi sama sem šla večkrat s psičko kam..v glavnem ni občutila kakšnega zapostavljanja zaradi otroka. 
