bauko
|
Mislim, da se vsaka slej ko prej sreča s trenutki, ko je neprespana, utrujena, zmozgana; ti je slabo, greš sama sebi na živce, vsaka najmanjša reč te spravi s tira, rada bi spala in komaj stojiš, ampak ko se uležeš, ne moreš zaspat, peče te zgaga, lačna si, pa ti nič ne paše jest, skrbi te tisoč in ena stvar v zvezi s tem, kako bo, kaj če ne bo zdrav, kaj če ne bom znala/ zmogla, kaj če mojemu nisem več všeč, ker sem se zredila, bolijo te križ, kolki, kr naprej kri iz nosa, lasje se ti mastijo, fašeš strije, koža te srbi in peče, obsedeno načrtuješ prenovo stanovanja, zdi se ti, da moraš pokupit vse, kar imajo v trgovinah, tašče ti grejo že zdej na živce, počutiš še kot kit, za oblečt imaš samo še eno razvlečeno trenirko in partnerjev prevelik pulover, prideš iz WCja in greš lahko že kar nazaj......lahko bi naštevala v nedogled. Ne rečem, da se zgodi vse to naenkrat, ampak tudi takšne stvari so lahko (in tudi so!) del nosečnosti.
Je pa ogromno lepih trenutkov - ko prvič slišiš srčka, ko ti na UZ mali pomaha, ko ga čutiš, kako kolca, brca, ko se počutiš dobro, si polna energije....ko se ti smeji samo od sebe, ker veš, da v tebi raste čisto nov mali človeček - TVOJ (vajin) otroček!
Pri meni je tako, da mi pomaga pogovor, predvsem s partnerjem. In to, da vem, da nisem edina nosečnica, ki se kdaj pa kdaj počutim totalno za en drek. Ugotovila sem, da moram vzet vsak dan oz vsak trenutek posebej. Ko sem slabo, si rečem, da bo pač enkrat že minilo in dejansko mine. Ko mi je lepo, se pa tega zavedam in sem vesela, da mi je lepo.
Predvsem se mi zdi, da je zelo važna zdrava distanca od TVja, forumov in podobnih medijev. Fino je poklepetat, imet lahko dostopne informacije ipd, ampak zelo je pomembno, kaj storiš potem z vsemi temi informacijami. Idealiziranje nosečnosti in starševstva je največji bullshit EVER!
Vedi, da si ti ti in da ko se sprostiš in prepustiš, sama najboljše veš, kaj je najboljše zate.
Upam, da sem ti kaj pomagala 
|
Natisni
in z goro skrbi, ki so prišle takrat, gledala na svojo nosečnost kot na fantastično 
tezko narediti pozirek vode. In ce je bil prvi odhod na urgenco inpotem na ginekolosko kliniko se tezek, je bil drugi ze olajsanje, ker sem vedela, da mi bo infuzija pomagala vsaj za nekaj casa. Glede na to, da sem tudi jaz bila potem do konca na bolniski, vem, da bolniska pa vpliva na psiho. Moje travme so bile takrat ne da ne bom znala poskrbeti za otroka, pac pa da se mi bo zrolalo, ce bom potem se celo leto sama z otrokom. Vem, malo pretirano, ampak ce potrebujes tudi odrasle osebe za pogovor, ce sicer rad hodis v sluzbo, je leto in pol biti doma kar izziv. No, na sreco se je vse dobro koncalo - mali mi je malenkost prihranil muke in prisel na svet priblizno mesec dni prej, med porodom sem zadnjic bruhala, po tem pa sem se pocutila fenomenalno - pa ne toliko zaradi hormonov, pac pa samo zato, ker mi kooooncno ni bilo vec slabo! 
Res je bilo potem vse precej lazje -celo spala( kolikor pac sem, ker je bil mali s?sestradanec) sem bolje, kot prej v nosecnosti. Kmalu pa sem potem tudi sla v sluzbo - z mozem sva si namrec delila porodnisko( prvic je pac tako naneslo, drugic pa je bilo planirano) - to pa je bila sploh super izkusnja za vse.
plus tega, da imam doma že enega otroka, ki me potrebuje. Med vsem tem so mi odkrili pozitiven ict, sledili so pregledi in uz skoraj vsak teden. Na koncu prezgodnji porod, okužba, mala je nehala dihat, srček je nehal bit. 
samo za prvo lahko rečem,da je bila normalna. 
plus tega, da me je veliko bolj strah dojenja kot vseh slabosti in bruhanj skupej... 
