Sita
|
Midva sva se takoj, ko sva začela delati na tem, da bi imela otroke odločila, da jih bova imela blizu skupaj. In to še danes zagovarjam, ko vidim, kako se moji otroci skupaj igrajo, skupaj rastejo, ne iščejo družbe na ulici ...
Med prvima dvema hčerkama je 16 mesecev razlike, najmlajša pa je dve leti in pol mlajša od drugorojene. In moram povedat, da sta se prvi dve zmeraj več skupaj igrali, zadnja je že bila preveč zadaj in to je tudi dolgo očitala. Zmeraj je govorila: "Onidve sta kot dvojčici, pa še oblačita se lahko enako, vse jima je prav druga od druge, z mano se pa nočeta igrat, ker se nočeta več igrat z barbikami (ali breckami) ..." Prvi dve pa sta se skupaj igrali in sedaj bereta iste knjige in imata svoje zaupne pogovore - no najmlajša se jima zmeraj bolj pridružuje, ker jo je tudi že "zabasala" puberteta in ker je preskočila razred in je zelo zrela za svojo starost. Morda tudi zaradi vpliva starejših sester ...
Torej najmlajšo bi itak imeli še leto prej, da bi bilo med njimi le po leto in pol razlike, če bi le mogli, pa nam takrat stanovanjske razmere in sploh zelo negotova prihodnost tega ni dopuščala ...
In tako je fino: najprej imaš (če govorimo o dveh otrocih) oba v plenicah, oba v vrtcu, oba v OŠ (kjer si lahko zelo pomagajo med sabo) in tako naprej - odraščajo skupaj. Všeč mi je torej, da vso energijo kot starša usmeriva v določeno obdobje - najprej v nego in skrb dojenčkov, potem malih otrok, šolarjev in zdaj v puberteto. S svojimi puncami se lahko toliko pogovarjam že o odraslih rečeh in vse tri razumejo in me veliko sprašujejo .... Pa ker so velike, lahko potujemo kamorkoli, če bi imeli pa zdaj še dojenčka, bi se bilo pa potrebno ozirat predvsem nanj in bi tako ostali za marsikaj prikrajšani ...
In kako fajn nama je - kmalu bova spet sama in na vrsti bo spet samo uživanje ...
Naj povem, da ima moj mož 12 let starejšega brata in 10 let starejšo sestro in pravi, da se je zmeraj počutil kot edinček in si je moral družbo iskati drugje ...
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Smo danes hodili malo po trgovinah in kar nisem mogla odtrgat oči od teh luštkanih stvari, ki jih imajo za dojenčke. Bi full imela še eno 
. Me je pa strah, ne tega, kako bo Leon reagiral, pač pa me je strah moje reakcije. Se bojim, da bi poterm Leonu posvečala premalo pozornosti, ker konec koncev je zdaj on center naše hiše. Ste se ve tudi borile s takšnimi strahovi, ali sem jaz malo čudna? Kako ste reagirale potem, ko ste rodile drugega 
. 
. Ga je tudi pri nas bolj malo. Pa mislim, da bi se to dalo nekak uredit, ko bi prišlo tako daleč. Ja, jaz res upam, da ga ne bi za nič prikrajšala. Saj si pravim, da ne bi bila edina z dvema. Pa vendar me malce skrbi. Za Leona sem pa itak razmišljala, da bi v primeru zanositve imela 
prelepih mesecev časa, da bi ga pripravila. Vedno večji bo, pa vedno več bo razumel. Upam 
.
, samo ta naj bi bil pa res čez ene 5 do 6 let. 
Pravi razlog pa tiči v tem, da ne vem, če bova z 
sploh ostala skupaj. Sem pa kar malo neumna, ne 
Torej malo razliko.Le da se men besede niso pozlatile, tako da smo malega škrata čakali 10 mesecev.
