asso
|
Naj še jaz dodam svoje. Jok in razvajenost? To je zelo težko ugotoviti, še posebno pri dojenčkih. Mislim, da dojenčki potrebujojo vso pozornost in bližino mamice in kako bodo to drugače povedati kot ne z jokom?! Spanje ponoči?! Mi smo se prebujali ponoči tam nekje do enega leta starosti. Prej nisem nikoli upala uvedet metodo "pustiti jokati", no nekako sem, ampak je to trajalo le do 10-15 minut. Ko se je ponoči dojila sem jo ob vsakem joku vzela gor, podojila in dala nazaj v posteljico. Načeloma je to pomagalo. Ko se je nato prepogosto zbujala pa sem počakala od 10-15 minut in če se v tem času jok ni umiril sem jo vzela gor in podojila. Nikoli nisem čakala dve uri, da se ona navadi, da je potrebno spat, ker to ne bi nikakor pomagalo, ker od dretja nebi nikoli zaspala... Tako, da sem jo dojila cca. eno leto in nekako se je nato sama navadila spati (ni potrebovala več nočnega obroka). No, včasih se je zgodila, da je ponoči potrebovala flašo (je kaj sanjala, se česa ustrašila... in sama nazaj ni zaspala, tudi da jo bi uspavali na rokah ni pomagalo, edino, da se je pomirila je bila flaša tako, da nisem skušala drugih metod kot flašo... - še sedaj pri letu in pol se kdaj ponoči zgodi, da priskočimo s flašo - in temu ne bi rekla, da je razvajena). Še sedaj se zvečer uspava s flašo. Popije flašo, malo se še pogovarja in sama zaspi. Tudi nekje do leta starosti ali še kaj čez smo imeli za uspavanje po vseh metodah jok, jok in jok. Ko sem jaz ugotovila, da ne pomaga nič, razen tega da se 10 minut joče, da zaspi pač, sem jo pustila jokati. Poskusili smo vse - bili zraven, jo crkljali... nič ni pomagalo, še hujši jok. Čeprav nam se je srce paralo smo z dragim ugotovili, da ni drugega kot jo dat v pojstlo, priprli smo vrata in pustili, da joče 10-15 min. Po tem času je zaspala. Pravim, da nič drugega ni pomagali, videli smo, da je zaspana, da komaj gleda in edini način je bil ta in kljub naši žalisti smo to počeli leto in več. Nekega dne, pa se je očitno zavedala, da mora spat in sedaj pred spanjem se pogovarja z njenimi živalcami in počasi zaspi - brez nas v bližini... Trmarjenje ker nekaj ne dobi pa je čisto druga zadeva - pri tej fazi lahko pride do razvajenosti - po mojem gledanju. Prejšnje faze uspavanja pa zame niso razvade. Ko nekaj trmari jo pustim, da trmari oz. jo preusmerim na drugo stvar, da se umiri... Mislim, da vsaka mama pozna svojega otroka in ve kje so meje. Kdaj otrok dobesedno izsiljuje in kdaj potrebuje nekaj "čustvenega". Jaz za vsak njen jok sigurno ne bom skočila zraven, če bom vidla, da ni utemeljen. Ampak včasih pa rabi bližino in ji jo bom tudi dala... To je samo moja zgodba, moje mnenje, moje izkušnje... mislim, da vsaka mama pozna svojega otroka in po enem letu starosti bo že vedela, kaj hoče in kako je potrebno ukrepati. Prej pa itak jim lahko marsikaj manjka in povejo le z jokom... Tudi npr. pri trebušnih krčih potrebuje nošnjo, pa zaradi tega ne bo razvajen...
_____________________________
Everything will be OK in the end. If it`s not OK, it´s not the end yet.
|