 |
RE: Kako si pomagati, kako reagirat?
2.2.2008 22:23:37
|
|
|
|
Gina
|
Ko je meni umrla mami, sem to doživljala najprej podobno kot kind lady. Vsak telefon sem mislila, da je ona, vsak ki je pozvonil na vratih, bo ona, vsak avto je bil njen, sanjalo se mi je o njej, jokala sem in jokala, hudo zbolela, tako zelo veliko izgubo sem čutila, tako velika krivica se mi je zdela. Potem pa sem se spomnila nje, kaj bi ona hotela. Ona je vedno govorila, da moram misliti nase, da moram biti srečna sama s sabo, da si srečo naredimo sami. Strašno en pozitivističen človek je bila. Karkoli že sem naredila, mi je odzvanjalo v glavi, kaj bi ona rekla. In sčasoma je to postalo del mene. Živela je naprej v meni in še živi. Vendar to ni bilo tisto, zaradi česar sem se jaz nehala smiliti sama sebi. Glavni razlog je drugje...
Razumsko je vsakemu od nas jasno, da tistemu, ki umre, ni popolnoma nič hudega. Če nismo verni, verjamemo, da mu ni nič hudega, da ga preprosto zgolj ni več. če smo verni, verjamemo še nekaj lepšega, da mu je lepše kot nam. In iz tega sledi, da je egoizem prve vrste zahtevat, da mora nekdo biti z nami ta hip. V bistvu nam je žal za tisto, kar smo mi zgubili, ker nimamo več uslug, radosti, ki nam jih je ta človek nudil. Ni nam žal zaradi njega, saj pravim, da mu ni več nič hudega. Žal nam je zaradi nas. Egoizem pač. In ne, nisem hotela biti tolk ego, ker ta ego mi čisto nič ne pomaga. škodi mi. zaradi njega, ega in zaradi zahtevanja nekoga, ki ga več ni in njegovih uslug sem slabe volje, če se sebi smilim. Torej mi ego slabo dene. Boljše zame, da nisem tolk ego in ne zahtevam nemogočega, da sprejmem tisto, kakor pač že je. Torej če po pravici povem, pridejo trenutki v življenju, ko se tudi razjokam, zadnjič sem se, ko sem njene pesmi, dnevnike brala, ampak tisto hitro mine, ker vem, da nisem pravzaprav tako zelo uboga, ker je ni. Sprejet je treba dejstvo, da človeka ni in da zato nismo glih ne vem kako hudi reveži. Da tudi brez tega človeka in vseh pričakovanj, ki smo ga imeli do njega, pravzaprav lahko normalno živimo. Ne smemo biti ego, zavedat se moramo, da nam je hudo zgolj zaradi sebe. Ja vidiš, to spoznanje pa mi je pomagalo v resnici fejst fejst.
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Bom povedala čez čas, meni so trenutno te sanje tudi odveč.
Želim ti veliko poguma še naprej. 
