ronja
|
Se strinjam z Lili, da nima smisla igrat happy family, konstantno kreganje (če nista tipa, ki jima je tak način komunikacije fajn in se za to nič ne sekirata) pa tudi ni fajn (niti pred otroki, niti sicer, samo da če je pred njimi, je še njim zoprno). Mislim, da ni nič narobe, če ti kdaj poči film in da se ljudje dostikrat preveč zadržujejo. Vseeno se pa da večino stvari povedat tudi lepo in dokler vse špila, je to celo najlažje. KO se pa zapleteta oba v krog, je pa težko ven - ampak ni nemogoče in se splača:). Je pa res, da navadno mora počit film, da lahko gresta ven:D.
Strinjam se tudi z Ankico, da se moramo poslušat. Enim je to lažje kot drugim, vsi imamo pa kdaj slab dan, ko še tako dobre namene slišimo kot napad. Če se to ves čas dogaja, pa se splača pogledat, kako bi bilo lažje. Če vem, da ga nekaj strašno moti - zakaj bi ga mučila, saj ga mam rada? In obratno on mene. Fajn je, da če vidiš, da te je narobe vzel, poveš, da nisi tako mislila in razložiš, kako si mislila. Večina prepirov je zaradi nesporazumov, komunikacije "mimo". in to je škoda.
varja, te popolnoma razumem, da imaš včasih poln kufer nerganja, vseeno pa je fajn, da ga ne mečeš v isti koš z otroci, češ naj dajo mir. To se res sliši, kot da ti vsem ostalim dirigiraš - on bi rad bil pa enakopraven član. Nič ni narobe, če ti kdaj poči film, na splošno pa ni treba, da ga špikaš;). Zaupaj mu, da bo že rešil svoje nesporazume z otroki sam in se ti ni treba umešavat - če ti gre na živce, pojdi stran;) Bo malo dlje trajalo, ampak ne more jih met tako naštudiranih kot ti, če je manj časa z njimi. Če pa boš posegala v njihove prepire non stop, pa se ne bojo nikoli naučili svoje komunikacije, kar bi bilo škoda - tudi za otroke.
Drugo pa: poizkusi čim bolj natančno povedat, kaj ti gre na živce - "dovolj imam otroškega sitnarjenja, cel dan že neki težijo". Tako bo vedel, da imaš poln kufer njih, ne pa njega, ker ga ni. Če je to v tvoje opravičilo, komot rečeš: "Vem, da sem sitna, ampak ne zmorem, preveč mam vsega in se mi trga." To čisto štekajo:). Če začne vse jemat osebno, češ, da je on kriv (kar večina moških dela, ker mislijo, da morajo oni rešit naše probleme, samo odzivajo se potem drugače, princip je pa isti), mu lahko rečeš: "Vem, da si ti tudi zmatran od službe, ampak a jih lahko vzameš za 10 min. da si grem ušesa spočit?" Daj mu rešitev, pri kateri lahko pomaga in ti bo gotovo pomagal, saj te ima rad.
Lubi ima slabo vest, ker ima veliko terenov s precej "nenavadnimi" delovnimi časi (milo rečeno:D) in zelo kaotičen in stalno spreminjajoč se urnik. Ampak on ni za to kriv, to je pač narava dela in včasih še šefov in sodelavcev. Vseeno se pa počuti krivega, če pride domov zvečer in me najde ko cunjo - valjda bi si želel, da bi mi bilo lahko, samo včasih pač življenje ni tako lahko. Meni ni problem malo spat, se mi pa potem podere zdravje in bit bolna z malimi mi pa potem je mal večji problem;). Vsak česa ne zmore več in nič ni narobe, če to povemo. In poslušamo, ker čisto možno, da je imel tudi on j* dan. Ko si dolgo skupaj, spoznaš neverbalne znake, tako da je to branje zelo enostavno, vseeno ja pa fajn tudi razložit, zakaj smo tako zmatrani/... karkoli pač.
In tretje je fajn, da če veš, da vse hitro vzame kot napad, da začneš stavek tako, da bo vedel, da to ni tvoj namen: Vem, da greš iz službe takoj domov in da tudi tebi ni glih izi, pa da tu ni kaj naredit, samo jih mam pa tako poln kufer in moram dat to ven! Bo vedel, da bi se rada samo malo zjamrala;). Včasih se pač moramo, noben ne prepleše čez življenje;).
mateja, ja, saj je logično - kako naj revež ve, kaj vse ti doživljaš čez dan, če mu ne poveš? Zdaj mu poveš, zato pa lahko on ceni tvoj trud, prej pa pojma ni imel, kaj to pomeni, če pa ni poizkusil... MIdva si zjamrava vse, kaj nama je bilo hudega in tako lahko drug drugega malo potolaživa. NI vedno super, ampak na splošo ta princip kar dela. Zadnjič je prišel čisto moker in prezebel iz terena, jaz pa sem mela hudičev dan s tamalimi. Jah, se zgodi, samo ni treba, da se zato še midva skregava, ne?;) In ko pride domov in je recimo svinjsko po tleh, mu povem, da sem že 3x spucala, pa je tamali ko terminator - če mu ne bi, se mu verjetno sanjalo ne bi, da je bilo to kdaj čisto in seveda ne bi mogel cenit mojega truda, če se ga pa ne vidi:D. Nama se je potem zgodilo obratno - da je on mislil, da je meni grozno, jaz pa da on sovraži svojo službo, ker sva pač imela vsega čez glavo in nama je bilo težko. In potem sva si začela govorit še malo več lepih stvari, ne samo tisto, kar nama je ležalo na duši:). Ravnotežje je fajn stvar:).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
