Kako ravnati v najinem odnosu? (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

varja -> Kako ravnati v najinem odnosu? (26.9.2014 22:55:05)

Pozdravljeni, lep prosim za kakšno mnenje ali nasvet, saj sama ne razumem ničesar več. Poročena sem skoraj 10 let,
z možem imava 2 predšolska otroka. Oba sva visoko izobražena, enakega poklica ter k sreči oba zaposlena, jaz trenut-
no delam z nekoliko krajšim delovnim časom zaradi majhnih otrok. Živimo v svoji hiši, recimo, d anam materialno nič
ne manjka.

Z možem sva imela že pred rojstvom otrok nekaj problemov, v bistvu iste kot sedaj, le še zdaleč ne tako pogosto kot
sedaj. Ker je bilo lepih dni vseeno dosti več kot slabih, je nekako šlo, zdaj pa se nekako ne znajdem.

Mož je karakterno zelo natančen, delaven, odgovoren, uspešen. Po drugi strani je zelo kritičen in zamerljiv
ter zelo slabo prenaša kritiko na svoj račun. Zelo hitro se počuti ogroženega oziroma napadenega, vsaj z moje strani, čeprav
dostikrat to sploh ni moj namen. Da povem primer iz zadnjih dni; ker sem z otrokoma med tednom večinoma jaz, saj jih on
zjutraj v vrtec odpelje, jaz pa jih prevzamem okoli treh in smo potem še 3 ure sami. No, zgodilo se je, da sta bila tisti
dan zelo naporna in ko se je bližal večer, sem se nekaj jezila na njiju, nato pa sem možu rekla,
da sem že 5 ur z njima in imam rahlo dovolj 5 ur sitnarjenja. To sem rekla nekako v svoje opravičilo, zakaj se tako
obnašam, on pa je to takoj razumel kot napad na njega, ker ga ni bilo domov. Takoj je začel razlagati, da je šel zame
v trgovino (kar ga nisem prosila), a sem za ljubi mir bolj preslišala vse skupaj. No, včeraj pa mi seveda vrže naprej, da
sem rekla, da sem 16 ur z njima, ob tem mi je dvignilo pokrov in sva se začela kregati pred ubogima otrokoma. To j le en primer,
ki se sliši dokaj brez veze, ampak tega je pri nama ogromno. Ali pa npr. se s starejšim otrokom kaj prepirata inne prenehata in jaz rečem
dobesedno: dajta mir. In je on zelo užaljen, ker ju po njegovem s tema dva besedama dajem v isti koš, kot da sta oba
otroka. Zdaj se uporabi teh 2 besed izogibam, a tu vsaj vem kaj ga zmoti, čeprav je po mojem to kompliciranje.

Poleg tega je problem, ker ničesar od takih fint ne pozabi in mi potem večkrat vrže naprej in pove, kot bi mu naredila
ne vem kaj hudega. Jaz pa se zaradi tega počutim zelo stisnjeno v kot in me duši, ker moram ob vseh obveznostih
še zelo paziti, kaj in kako naj rečem, da on ne bo po svoje razumel. Počasi sem tega že sita, saj se vedno zapletava v take prepire
kot sem opisala in vem, da tudi če se bom še bolj trudila, ne bo dosti pomagalo, ker me bo vedno na nekaj dobil.

Kaj menite? hvala vnaprej



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (27.9.2014 10:29:08)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



JAPE -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (27.9.2014 11:21:46)

Se strinjam z Ankico.
Te zelo razumem. Tudi sama sem večkrat sama z otroki, veliko več kot ti. Ampak moram priznati, da v tem primeru skoraj bolj razumem moža, kot tebe.
Danes je svet tak, da smo vsi malo razvajeni in nam je vse takoj preveč hudo. Včasih se moramo postavit v vlogo mamic z več otroki, ki po možnosti živijo na kmetiji in mora poleg vseh gospodinjskih del opraviti še kmečka in paziti na otroke. Mož najbrž dela cel dan, najprej v službi potem pride domov gre takoj na traktor in se z otroki vidi le pri obrokih.
To, ko rečeš možu in otroku: dajta mir! res ni v redu. Možu lahko to poveš ko otrok ne sliši. S tem daš otroku vedeti, da njegov oče nima prav. Vidva morata kot starša skupaj držati in otroku govoriti enako.



Stanislava_ -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (27.9.2014 11:30:11)

Za razliko od predhodnic menim, da je mož prepričan, da s tem, ko hodi v službo in s tem, ko gre v trgovino, za družino po njegovem občutku naredi vse.

Manjka mu čustvenega odnosa do tebe in do družine in manjka mu možatosti, s katero bi prepir med otrokoma ustavil on in ne ti.

Po tem, kar si napisala, je en tak Neckerman izobraženec.

Ti si ga najbrž presegla, tako v neegoizmu (skrajšan delovni čas in ne kariera) kot v čustveni komponenti, kjer se mu skušaš prilagajti. Kot razumen moža, kar žal ni, bi tudi na tvoj daj mir odreagiral ali razumno ali čustveno razumevajoče in tako umiril ali celo sprostil ozračje, pa tega ne zna.

Kaj narediti? Ne vem, koliko ga imaš rada in koliko si pripravljena vsaj po mojem mnenju vložiti v odnos. Po mojem bi morala vsaj 80%, ker pol pol on ni sposoben.



mateyka -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (27.9.2014 14:31:58)

IMHO 1x se pogovorita, ko otroci niso prisotni in postavita pravilo, da se pred otroci NE kregata in pričkata. In nima veze za kaj se gre. Postavita tudi pravilo, da se ustavita, takoj ko ugotovita, da se to dogaja (če vaju zanese) - enostavno preskočita to temo do takrat, ko bosta sama. Da rečeta; uf, spet se pričkava o osebnih stvareh ko nisva sama, ok, preskočimo temo in jo spravimo za kasneje, gremo naprej. In to brez izjem.



liliana -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (27.9.2014 18:17:10)

Jaz pa ne razumem čisto tega, zakaj se ne bi smeli starši v prisotnosti otrok kdaj sporeči, prepirati.....?

Da bi pred otroci vedno igrali neko iluzijo "happy family" kjer je vse popolno, kje so vedno vsi srečni in veseli.....po moje s tem otrokom delamo bolj medvedjo uslugo......realnost je pač taka, da ljudje nimamo istih mnenj in se zato kdaj sporečemo.....in ne vidim nič spornega, če je to kdaj pred otrokom......tako izkušnjo otrok tudi rabi, ne samo sliko popolnih, smejočih in srečnih staršev pred sabo......

In po moje ima avtorica teme ravno ta problem......popolno družinsko idilo, ki je finančno preskrbljena in kjer oba točno pol - pol skrbita za otroka, tako nesebično, da v taki družinski idili nikoli ni prepirov, so vsi srečni in zadovoljni.....vendar dvomim, da take družinske idile obstajajo, zato ni treba, da mater skoraj kap, če je enkrat za spremembo pred otrokom možu izrekla, kar ji je ležalo na duši in da to ni storila obzirno ampak v navalu čustev......če bi to sproti delala, bi bilo za vse bolje......ker prej ali slej tako zadrževanje "poči".....




mate0ja -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (29.9.2014 11:19:29)

Midva sva imela podobne odnose. Ko gledam nazaj (pa ne delam si utvar, da ni mogoče da se kdaj ponovi) ugotavljam, da se je vse dogajalo zato, ker ni bilo načrtovanja odnosov. Družinsko življenje se je odvijalo po principu "rešuj ko se zgodi". In zaradi tega je blo ogromno kreganja. Večino družinski zadev je viselo na mojih ramenih, ker imam pač bolj urejen delovnik v službi. Še vedno imam občutek, da cele dneve gledam na uro, da kaj ne zamudim, a sedaj to sprejemam kot del življenja in ne kot breme. Moža pa se pač vključi, ko pride domov in ko ima čas.
Ko je bil enkrat res hud spor doma, ko sem naglas izrekla tisto kar sem včasih po tihem razmišljala (da bi mi bilo v življenju laže, da bi bila sama), sva se končno začela pogovarjat o sebi. Blazno nepošteno se mi je zdelo, da sem imela vsemogoče skrbi in obveznosti, vse sem načrtovala in izvedla sama. In ko se je vključil se mi je zdelo, da hoče vse zrušit, uničit vse moje delo. On si je predstavljal vse kot alinejo, ki jo na koncu obljukaš.
To se je dogajalo zato, ker se nisva pogovarjala. Ni dovolj samo to, da sva se dogovorila kaj bomo počeli ko bomo skupaj doma, kdo bo šel v trgovino in kdo bo podelal vse obveznosti. Če sem organizirala vse sama, ni vedel koliko časa sem porabila za to, da sem otroka peljala k zobozdravniku, koliko živcev sem tam pustila in koliko zapletov sem imela, ker sem prišla kasneje v službo in da bi potem, ko sem po službi pobrala malčka in prišla domov, najraje skuhala kavo in se usedla, sem se pa prisilila, da smo šli z otroki na sprehod. Ko je prišel domov tako ni vedel, da je bil moj dan pol zapletov, da sem kot izžeta cunja. Ni vedel, da s tem ko bo rekel samo eno neumestno besedo porušil vse drobne uspehe, ki sem jih ta dan dosegla. Ni vedel kolikokrat me je užalil samo če je vprašal, če sem bila v trgovini, ker ni vedel, da enostavno ni bilo ne časa ne pogojev, da bi sploh pogledala kaj potrebujemo. Da sem raje otroke razveselila in jih peljala na igrišče... Njemu je blo logično, da če sem prejšnji dan rekla, da grem v trgovino, da se 100% držim rečenega....
Skratka, nekega dne se je zgodil veliki pok, ko sem jokala, kričala, ko sem se praktično vdala. Počutila sem se kot največji luzer, njemu pa nič jasno kako je kar od nekje vsa ta jeza in srd prišel. Pa sva se po nekem čudežu uspela zbrat in začet pogovarjat. Izvedela sem nekaj novega. Da nima pojma, kaj se doma dogaja in kako se z otroci sploh prebijamo skozi dan. In da se počuti kot tujec v lastni hiši. Da nikoli ne ve kdaj bo kaj narobe rekel ali naredil, da niti ne vem kako bi blo "pravilno" In takrat je s prstom pokazal name. Poročala in povedala sem mu tisto, kar je bilo nujno pa še to v nekaj alinejah. Ker moški možgani pač funkcionirajo drugače si ni predstavljal, da ne gre vsak dan vse gladko, da imam tudi jaz slabe dneve, da ne delam vse z levo roko. Jaz pa sem bila z dneva v dan jezna, ker ni cenil vsega tistega kar sem naredila in je videl le tisto kar mi je spodletelo. Jaz sem šla njemu na živce, ker sem dan ali teden vnaprej nekaj planirala in se potem teh planov nisem držala.
Danes je malo drugače. Še vedno sem večino sama z otroci in obveznostmi, vendar nama je laže, ker se zaveda, da imeti če prideš prej iz službe to ne pomeni, da imaš prosti čas, ki ga lahko porabiš po lastnih željah. Da se ves čas prilagajam otrokom in obveznostim. Zdej me vpraša kako sem in ne zakaj otroci še ne spijo, Kako smo preživeli dan in ne zakaj nismo bili v trgovini. Zdej se skoraj vsako dopoldne med službo slišiva in počvekava. Doma prevečkrat zmanjka časa ali volje za to.
V glavnem iz vseh tistih norih časov sem potegnila to, da ni magične palčke, ki bi rešila naš vsak dan, s potrpežljivostjo in pogovorom se pa marsikaj reši. Moraš pa požret dol svoj ponos in priznat, da je včasih čemu nisi kos in prosit za pomoč.



mateyka -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (29.9.2014 13:55:17)


IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Jaz pa ne razumem čisto tega, zakaj se ne bi smeli starši v prisotnosti otrok kdaj sporeči, prepirati.....?


Da bi pred otroci vedno igrali neko iluzijo "happy family" kjer je vse popolno, kje so vedno vsi srečni in veseli.....po moje s tem otrokom delamo bolj medvedjo uslugo......realnost je pač taka, da ljudje nimamo istih mnenj in se zato kdaj sporečemo.....

jaz vidim razliko med prepirom in različnim mišljenjem.
in ni govora "igrat happy family", vsaj jaz nisem prebrala kot da je v tem keč. samo če recimo oče ravno fura neko vzgojno taktiko in tamal pri tem zraven travmira (kako težko mu je odnest krožnik od mize recimo), se mu utegne zdete zamal, da ga žena pol v dvojini vrže v isti koš s tamalim s stavkom "dejta mir". sam zato ker ma polhen kufer otropkega nerganja atm. in to zbija avtoriteto očetu; mene bi tud pogrela taka pripomba.
no, in tle, v tem primeru, se mi zdi brez veze pričkat pred otroci, ker to se lahko zmenita ko sta sama. jaz se o vzgojnih prijemih in debate o zbijanju avtoritete pred otroci, ne menim pred otroci.


....tako izkušnjo otrok tudi rabi, ne samo sliko popolnih, smejočih in srečnih staršev pred sabo......


otrok imho kot prvo rabi dober zgled.



liliana -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (29.9.2014 20:34:19)


IZVIRNO SPOROČILO: mateyka


jaz vidim razliko med prepirom in različnim mišljenjem.
in ni govora "igrat happy family", vsaj jaz nisem prebrala kot da je v tem keč. samo če recimo oče ravno fura neko vzgojno taktiko in tamal pri tem zraven travmira (kako težko mu je odnest krožnik od mize recimo), se mu utegne zdete zamal, da ga žena pol v dvojini vrže v isti koš s tamalim s stavkom "dejta mir". sam zato ker ma polhen kufer otropkega nerganja atm. in to zbija avtoriteto očetu; mene bi tud pogrela taka pripomba.
no, in tle, v tem primeru, se mi zdi brez veze pričkat pred otroci, ker to se lahko zmenita ko sta sama. jaz se o vzgojnih prijemih in debate o zbijanju avtoritete pred otroci, ne menim pred otroci.



Načeloma se ne menimo o vzgojnih prijemih pred otroci......ni pa tudi kaka katastrofa, če kateremu od staršev kdaj poči......ker se vedno tudi ne moreš zadrževati.....mogoče se imate nekateri 100 % pod nadzorom non stop....tudi avtorica teme se ima precej pod nadzorom, kot sem jo razumela, da ne bi razjezila ali užalila partnerja in se izogiba določenih besednih zvez.....vendar vedno tega ne more početi......slej ko prej pride do situacije, da "poči"....

otrok imho kot prvo rabi dober zgled.


Se strinjam.....kot prvo....rabi pa tudi to, da se nauči, da življenje ni pravljica, da ati in mami nista zgolj dobri vili.....da se tudi ati pa mami kdaj skregata in da to ni nič takega, ker se čez uro ali pa še prej itak pobotata......

Drugače pa dostikrat gresta prepir in različno mnenje z roko v roki.....še posebno, če gre za bolj "čustvena" človeka, ki se ne moreta imeti non stop pod nadzorom in rešujeta probleme sproti in ne čez 5 ur, ko gredo otroci spat......




mateyka -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (29.9.2014 21:00:50)


IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Načeloma se ne menimo o vzgojnih prijemih pred otroci......ni pa tudi kaka katastrofa, če kateremu od staršev kdaj poči......ker se vedno tudi ne moreš zadrževati.....mogoče se imate nekateri 100 % pod nadzorom non stop....tudi avtorica teme se ima precej pod nadzorom, kot sem jo razumela, da ne bi razjezila ali užalila partnerja in se izogiba določenih besednih zvez.....vendar vedno tega ne more početi......slej ko prej pride do situacije, da "poči"....


imam občutek, da imata tako napolnjen urnik z rutino družinskega življenja, da imata premalo časa za "njun čas" - in potem sta malo pozabila drug na drugega in redno sinhronizacijo odnosa, da temu tako rečem. samo nič hudo resnega, vse se da še poštemat [sm=smiley1.gif]



ronja -> RE: Kako ravnati v najinem odnosu? (30.9.2014 9:36:19)

Se strinjam z Lili, da nima smisla igrat happy family, konstantno kreganje (če nista tipa, ki jima je tak način komunikacije fajn in se za to nič ne sekirata) pa tudi ni fajn (niti pred otroki, niti sicer, samo da če je pred njimi, je še njim zoprno). Mislim, da ni nič narobe, če ti kdaj poči film in da se ljudje dostikrat preveč zadržujejo. Vseeno se pa da večino stvari povedat tudi lepo in dokler vse špila, je to celo najlažje. KO se pa zapleteta oba v krog, je pa težko ven - ampak ni nemogoče in se splača:). Je pa res, da navadno mora počit film, da lahko gresta ven:D.

Strinjam se tudi z Ankico, da se moramo poslušat. Enim je to lažje kot drugim, vsi imamo pa kdaj slab dan, ko še tako dobre namene slišimo kot napad. Če se to ves čas dogaja, pa se splača pogledat, kako bi bilo lažje. Če vem, da ga nekaj strašno moti - zakaj bi ga mučila, saj ga mam rada? In obratno on mene. Fajn je, da če vidiš, da te je narobe vzel, poveš, da nisi tako mislila in razložiš, kako si mislila. Večina prepirov je zaradi nesporazumov, komunikacije "mimo". in to je škoda.

varja, te popolnoma razumem, da imaš včasih poln kufer nerganja, vseeno pa je fajn, da ga ne mečeš v isti koš z otroci, češ naj dajo mir. To se res sliši, kot da ti vsem ostalim dirigiraš - on bi rad bil pa enakopraven član. Nič ni narobe, če ti kdaj poči film, na splošno pa ni treba, da ga špikaš;). Zaupaj mu, da bo že rešil svoje nesporazume z otroki sam in se ti ni treba umešavat - če ti gre na živce, pojdi stran;) Bo malo dlje trajalo, ampak ne more jih met tako naštudiranih kot ti, če je manj časa z njimi. Če pa boš posegala v njihove prepire non stop, pa se ne bojo nikoli naučili svoje komunikacije, kar bi bilo škoda - tudi za otroke.

Drugo pa: poizkusi čim bolj natančno povedat, kaj ti gre na živce - "dovolj imam otroškega sitnarjenja, cel dan že neki težijo". Tako bo vedel, da imaš poln kufer njih, ne pa njega, ker ga ni. Če je to v tvoje opravičilo, komot rečeš: "Vem, da sem sitna, ampak ne zmorem, preveč mam vsega in se mi trga." To čisto štekajo:). Če začne vse jemat osebno, češ, da je on kriv (kar večina moških dela, ker mislijo, da morajo oni rešit naše probleme, samo odzivajo se potem drugače, princip je pa isti), mu lahko rečeš: "Vem, da si ti tudi zmatran od službe, ampak a jih lahko vzameš za 10 min. da si grem ušesa spočit?" Daj mu rešitev, pri kateri lahko pomaga in ti bo gotovo pomagal, saj te ima rad.
Lubi ima slabo vest, ker ima veliko terenov s precej "nenavadnimi" delovnimi časi (milo rečeno:D) in zelo kaotičen in stalno spreminjajoč se urnik. Ampak on ni za to kriv, to je pač narava dela in včasih še šefov in sodelavcev. Vseeno se pa počuti krivega, če pride domov zvečer in me najde ko cunjo - valjda bi si želel, da bi mi bilo lahko, samo včasih pač življenje ni tako lahko. Meni ni problem malo spat, se mi pa potem podere zdravje in bit bolna z malimi mi pa potem je mal večji problem;). Vsak česa ne zmore več in nič ni narobe, če to povemo. In poslušamo, ker čisto možno, da je imel tudi on j* dan. Ko si dolgo skupaj, spoznaš neverbalne znake, tako da je to branje zelo enostavno, vseeno ja pa fajn tudi razložit, zakaj smo tako zmatrani/... karkoli pač.

In tretje je fajn, da če veš, da vse hitro vzame kot napad, da začneš stavek tako, da bo vedel, da to ni tvoj namen: Vem, da greš iz službe takoj domov in da tudi tebi ni glih izi, pa da tu ni kaj naredit, samo jih mam pa tako poln kufer in moram dat to ven! Bo vedel, da bi se rada samo malo zjamrala;). Včasih se pač moramo, noben ne prepleše čez življenje;).

mateja, ja, saj je logično - kako naj revež ve, kaj vse ti doživljaš čez dan, če mu ne poveš? Zdaj mu poveš, zato pa lahko on ceni tvoj trud, prej pa pojma ni imel, kaj to pomeni, če pa ni poizkusil... MIdva si zjamrava vse, kaj nama je bilo hudega in tako lahko drug drugega malo potolaživa. NI vedno super, ampak na splošo ta princip kar dela. Zadnjič je prišel čisto moker in prezebel iz terena, jaz pa sem mela hudičev dan s tamalimi. Jah, se zgodi, samo ni treba, da se zato še midva skregava, ne?;) In ko pride domov in je recimo svinjsko po tleh, mu povem, da sem že 3x spucala, pa je tamali ko terminator - če mu ne bi, se mu verjetno sanjalo ne bi, da je bilo to kdaj čisto in seveda ne bi mogel cenit mojega truda, če se ga pa ne vidi:D. Nama se je potem zgodilo obratno - da je on mislil, da je meni grozno, jaz pa da on sovraži svojo službo, ker sva pač imela vsega čez glavo in nama je bilo težko. In potem sva si začela govorit še malo več lepih stvari, ne samo tisto, kar nama je ležalo na duši:). Ravnotežje je fajn stvar:).



Stran: [1]