Manja83
|
Pozdravljene punce.
Sem mnenja, da si tukaj moramo pomagati, se vzpodbujati in ne obsojati zaradi odločitev, ki so trenutno sprejete.
Zato sem se odločila,da tudi jaz povem svojo zgodbo.
Registrirala sem se predvsem z razlogom, da se lahko pogovorim s puncami, ki imajo iste ali pa podobne težave.
Naj kar začnem, z možem imama težave 5 let, od tega se že 2 leti in pol zdravima zaradi neplodnosti.
NAredila sva vse možne preiskave (moje krvne preiskave, spremiogram, UZ). Ko smo ugotovili kaj je vzrok je prvo sledil šok, nato sprejemanje in nato ustrezni postopki, ki so rešili težave. Naj povem da je težava pri meni, kar je bilo za mene zelo težko sprejemljivo.
JE trajalo kar veliko časa, da sem sprejela, da pač tako je in bo treba do dojenčka po drugi poti. Pred pol leta sem bila na 2 op. s katerima so odstranili polipa endometrija in pregrado. S tem smo rešili vse fizične nepravilnosti v maternici. Nato pa so sledili še naslednji šoki, ker je moj nivo prolaktina zelo visok, sem sedaj na tabletah za zniževanje tega hormona in ker nimam sploh ovulacije sem na klomifenu.
Skratka nikoli si nisem predstavljala, da bo tako težko vse skupaj.Ker sem v življenju vse ovire premagovala zelo hitro in uspešno.
Vedno sem zagovarjala prvo štalca in potem kravca in je tudi tako bilo, dokončala sem študij in se zaposlila, kar je prineslo dokaj sigurno samostojnost in prihodnost, a hkrati sem v tem času tudi veliko zgubila. Tako, da sedaj vsakič, ko imama kakšen pregled ali kakšno preiskavo si vzamem en dan prej dopust, da se malo sprostim in odklopim in naredim vse kar je možno,da so čimboljši rezultati in končni uspeh.
Naj povem,da sem stara 30 let in moj mož 35 let in imava vse v nulo urejeno, sva finančno zelo dobro preskrbljena.
Si predstavljate, kako se počutim/a, imam/a skoraj vse, a tisto po čemer najbolj hrepenim/a, se mi/nama izmika? In to že 5 let, si znate preračunati koliko dni upanja in potem vsak mesec razočaranja, bolečine je to ? Se sprašujem kje je meja in koliko še zmorem?
Ko sem bila v bolnici sem bila v sobi z žensko, ki se z možem že 14 let trudita in borita z neplodnostjo in še nista odnehala, čeprav sama dobro vesta, da nimata več dosti časa, saj se bližata kritičnim letom za njo- 40.
Moj mož mi je v veliko oporo, pravi,da sem jaz njegov popolni paket in je on z mano, zato ker si želi biti z mano, ker mu je najlepše zvečer zaspati ob meni in zjutraj zagledati moj obraz ob njemu in da otrok ni merilo najine ljubezni. In da bo vse ob svojem času, da še ni prišel trenutek za najinega dojenčka.
Lansko leto je bilo za mene zelo težko, 4 moje zelo dobre prijateljice so postale mame, in tudi nekaj znank, vse smo nekako okrog 30 let (plus/minus 3 leta razlike) in njihovi pogovori se sedaj vrtijo okrog otrok, kako rastejo,danes pa je to naredil/a, prvi zobek mu/ji raste, nardil/la je prvi korak, rekel/kla prvo besedo. Letos pa še moja najboljša prijateljica, vse nekako žarijo.
Jaz pa se utapljam v bolečini, se zapiram v sebe in se vržem v delo, se ukvarjam s športom že od nekdaj, grem v shopping,da pozabim, ampak ko pride noč, pa ne spim, premišljujem in se sprašujem zakaj se to meni dogaja. In je dneva konec, jaz pa tako prazna...............
In kako sedaj naprej ? Jeseni sva v programu za umetno, najprej z inseminacijo, če ne bo uspeha pa IVF.
Do takrat pa mi preostane edino, da uživam v ljubezni in podpori moža, mojih staršev, njegovih staršev, prijateljev in upam/a na čimprejšnji plusek. :)
Lep praznični pozdrav vsem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
hmmm...a na porodniški dopust boš imela čas iti??? Mislim da ko bo želja po otroku tako močna da bo kar bolelo, na to da si manjkanja v službi ne moreš privoščiti niti pomislila ne boš, ampak boš za dosego svoje želje NAREDILA VSE!!! 
...po možnosti od koga takšnega, ki mu nikoli ni bilo potrebno dati skozi česa takšnega. 
pa SREČNO!!!!
,pa žal brez uspeha.Vendar pri nama vsaj vedo da sem jaz problem,ker imam endometriozo.Pred 14 dnevi sem bila drugič že operirana zaradi te diagnoze in dobila predpisane tabletke,ki bodo tako rekoč povzročle ene vrste menopavzo pri mojih skoraj 25 letih!!!Ni pošteno,to kar se nam nekaterim dogaja,da mamo tako težavo pri spočetju,ampak tako je življenje,kar nas ne ubije nas okrepi.Meni, se spomnim je blo prvo leto zlo hudo zaradi tega,pa drugo tudi.Vsak pogled na nosečo žensko mi je vzbujal bolečine pri srcu,vedno sem se spraševala kaj sem zagrešila,da morem bit tko kaznovana...no in leta tečejo in tudi sama sem se "našla" in nekako sprijaznila,da sva pač par ki ima težavo pri zanositvi.Ko končam z jemanjem tabletk (imam predpisane za 3 mesece) lahko probava če bo po naravni poti kaj uspelo,če ne se bom pa jeseni pridružila sotrpinkam v temi IVF/ICS.Toliko z moje stani...
