|
Manja83 -> RE: Kako naprej? (27.4.2013 10:02:06)
|
Pozdravljene punce.
Sem mnenja, da si tukaj moramo pomagati, se vzpodbujati in ne obsojati zaradi odločitev, ki so trenutno sprejete.
Zato sem se odločila,da tudi jaz povem svojo zgodbo.
Registrirala sem se predvsem z razlogom, da se lahko pogovorim s puncami, ki imajo iste ali pa podobne težave.
Naj kar začnem, z možem imama težave 5 let, od tega se že 2 leti in pol zdravima zaradi neplodnosti.
NAredila sva vse možne preiskave (moje krvne preiskave, spremiogram, UZ). Ko smo ugotovili kaj je vzrok je prvo sledil šok, nato sprejemanje in nato ustrezni postopki, ki so rešili težave. Naj povem da je težava pri meni, kar je bilo za mene zelo težko sprejemljivo.
JE trajalo kar veliko časa, da sem sprejela, da pač tako je in bo treba do dojenčka po drugi poti. Pred pol leta sem bila na 2 op. s katerima so odstranili polipa endometrija in pregrado. S tem smo rešili vse fizične nepravilnosti v maternici. Nato pa so sledili še naslednji šoki, ker je moj nivo prolaktina zelo visok, sem sedaj na tabletah za zniževanje tega hormona in ker nimam sploh ovulacije sem na klomifenu.
Skratka nikoli si nisem predstavljala, da bo tako težko vse skupaj.Ker sem v življenju vse ovire premagovala zelo hitro in uspešno.
Vedno sem zagovarjala prvo štalca in potem kravca in je tudi tako bilo, dokončala sem študij in se zaposlila, kar je prineslo dokaj sigurno samostojnost in prihodnost, a hkrati sem v tem času tudi veliko zgubila. Tako, da sedaj vsakič, ko imama kakšen pregled ali kakšno preiskavo si vzamem en dan prej dopust, da se malo sprostim in odklopim in naredim vse kar je možno,da so čimboljši rezultati in končni uspeh.
Naj povem,da sem stara 30 let in moj mož 35 let in imava vse v nulo urejeno, sva finančno zelo dobro preskrbljena.
Si predstavljate, kako se počutim/a, imam/a skoraj vse, a tisto po čemer najbolj hrepenim/a, se mi/nama izmika? In to že 5 let, si znate preračunati koliko dni upanja in potem vsak mesec razočaranja, bolečine je to ? Se sprašujem kje je meja in koliko še zmorem?
Ko sem bila v bolnici sem bila v sobi z žensko, ki se z možem že 14 let trudita in borita z neplodnostjo in še nista odnehala, čeprav sama dobro vesta, da nimata več dosti časa, saj se bližata kritičnim letom za njo- 40.
Moj mož mi je v veliko oporo, pravi,da sem jaz njegov popolni paket in je on z mano, zato ker si želi biti z mano, ker mu je najlepše zvečer zaspati ob meni in zjutraj zagledati moj obraz ob njemu in da otrok ni merilo najine ljubezni. In da bo vse ob svojem času, da še ni prišel trenutek za najinega dojenčka.
Lansko leto je bilo za mene zelo težko, 4 moje zelo dobre prijateljice so postale mame, in tudi nekaj znank, vse smo nekako okrog 30 let (plus/minus 3 leta razlike) in njihovi pogovori se sedaj vrtijo okrog otrok, kako rastejo,danes pa je to naredil/a, prvi zobek mu/ji raste, nardil/la je prvi korak, rekel/kla prvo besedo. Letos pa še moja najboljša prijateljica, vse nekako žarijo.
Jaz pa se utapljam v bolečini, se zapiram v sebe in se vržem v delo, se ukvarjam s športom že od nekdaj, grem v shopping,da pozabim, ampak ko pride noč, pa ne spim, premišljujem in se sprašujem zakaj se to meni dogaja. In je dneva konec, jaz pa tako prazna...............
In kako sedaj naprej ? Jeseni sva v programu za umetno, najprej z inseminacijo, če ne bo uspeha pa IVF.
Do takrat pa mi preostane edino, da uživam v ljubezni in podpori moža, mojih staršev, njegovih staršev, prijateljev in upam/a na čimprejšnji plusek. :)
Lep praznični pozdrav vsem.
|
|
|
|