Anja167
|
Pikapolonica,
saj ni vse, kar sta storila, napačno, no! Se mi zdi, da delata tako, kot se vama tisti hip zazdi prav glede na Tiine želje. A je to res napaka? To je najbolje, kar lahko in kar znata. Bog pomagaj, če je kakšna pot zato daljša, samo da vodi k pravemu cilju: Tiinemu (in s tem tudi vajinemu) zadovoljstvu.
Jasno je, da otrok zna samo eno - pojokati, če mu ni dobro. Mi se sicer še dojimo in nimamo dude, ampak vse ostalo, kar si navedla, je bilo pa pri nas zelo podobno. Uspavali smo se na rokah, jokali smo v vozičku, nismo znali biti sami s sabo. Pišem pa v pretekliku. Zato ker se nam je uspelo uspešno "odvaditi" vsaj nekaterih stvari. Zdajle bom napisala malo grdo, ampak pri otrocih je skoraj tako kot pri kužkih. Če jih hočeš česa navaditi, jih moraš malo natrenirati.
Naj opišem, kako sva se midva do zdaj uspavala podnevi. Ko je bil majčken, je vedno zaspal na rokah, tako da sem hodila gor in dol. Če sem ga odložila v posteljico, jok. Tako da sva potem dolgo podnevi spala kar skupaj (kar tudi ni tako slabo ;)). Potem ni hotel več spati ob tistih urah, ampak kasneje (jasno, dalj časa je zmogel biti buden), pa nisem dojela, pa sem ga začela guncati na mestu (tako fejst, z iztegnjenimi rokami). Seveda je bilo to potem nekaj časa nuja za zaspat. Potem je imel kar naenkrat 8,5 kg in je bilo to malo prehudo za mojo hrbtenico. In sva se začela zibati samo še sede na postelji in odlagati v posteljico takoj, ko je zaprl oči. Danes se ne guncava več, zatemnim sobo, dam ga v posteljico in čez nekaj časa zaspi. (OK, prej mora res še malo potelovaditi; še nisva osvojila, da bi zaspal v 3 minutah, ampak bo že enkrat tudi to). Skratka, otrok se mora navaditi na nekaj, kar ga vodi v spanje, v možganih se morajo ustvariti asociacije med določenimi stvarmi ali dogodki in spanjem. Zato je tudi tako pomembna rutina pred nočnim spanjem. Če jo boš odložila v posteljico, bo seveda nekaj dni jokala, ampak potem bo ustvarila novo asociacijo za spanje (v tem je finta doslednosti, o kateri so že pisale druge). Če nočeš, da bi pri učenju spanja v posteljici jokala, jo moraš pa do spanja pripeljati postopno, tako da med naročjem in posteljico osvoji neke vmesne znake za spanje.
Kar se tiče vozička: Naš se je kot majhen jokal takoj, ko se je zbudil (v voziček sem ga itak lahko dala samo, če je spal). Napenjalo ga je in ni maral, da ga premetava na trdem. Pa sva 3, 4 mesece hodila naokrog s slingom. Potem je bil pretežek za dvourne sprehode takega tipa in prišla je zima, pa sva začela z vozičkom. Jasno, jokal je. Kakih 10 minut, potem je pa zaspal. Ker sva šla vedno ven tik pred njegovo uro za spanje, je bil jok pravzaprav povezan z utrujenostjo (tako kot je jokal v avtu, če smo se ustavili na semaforju, samo kadar je bil utrujen, sicer pa ne). Tako se je, ker ga je potem vedno zmanjkalo, hitro naučil zaspati v vozičku, postopno povsem brez joka. Zdaj že nekaj časa v vozičku ne joka več. Dva meseca nazaj je še znal pojokati, če je bil lačen, no, zdaj pa tudi na lakoto pozabi, ker je vse tako zanimivo. Torej, z vozičkom še malo potrpite, mislim, da je njen domet zanimanja zdajle še bolj pri tebi, ne pri avtomobilih in ptičkih in listkih na drevesih. Njena pozornost za igrače in zmožnost igranja s samo sabo pa se bo razvijala vzporedno s tem, ko vam bo šlo tudi z vozičkom vedno bolje.
Pa ne bit žalostna, ker je Tia čisto običajen otrok in ti čisto običajna mamica (eto, že tukaj vidiš, da nas je veliko takih, ki smo šle ali gremo čez isto). To tako pač je! LP.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
