Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: picola1
A ste bili ful problematični? Al ste šli čez to fazo dokaj 'normalno'? Kako ste doživljali svoje starše? So vam bili v oporo in ste se (dokaj) dobro razumeli ali ste se večinoma prepirali z njimi? Kaj ste najbolj pogrešali v vašem odnosu s starši v tem obdobju? Kaj vam je bilo najbolj všeč (kaj so po vašem mnenju delali dobro)? Imate lepe spomine na svoja najstniška leta?
Tista prava puberteta je mene začela "metati" šele pri 16-ih letih (ta "šele" zato, ker današnji najstniki začenjajo veliko bolk zgodaj). Predtem, v višjih razredih OŠ, sem bila pravzaprav tiho, mirno, sramežljivo in nič kaj vpadljivo dekletce, ki je sedelo večinoma v zadnji klopi v učilnici in ki je večino svojega prostega časa preživelo ob knjigah (sicer ne šolskih, ampak vseeno). Pri 15-ih, ko sem šla pa v srednjo šolo in ko se mi je dejansko odprl svet okrog mene, se mi je pa začelo dogajati.
Ker sem pri 15-ih začela delati (poleg šole) in ker sem s tem postala finančno samostojna (mama me ni več financirala, očeta ali starih staršev pa nisem imela), sem se pač tudi začela obnašati kot samostojna, odrasla oseba. Moja logika je bila, da če si sama služim denar za svojo hrano in šolo, potem pač ni nikogar, ki bi mi smel diktirati, kaj lahko počnem, kje, kdaj, s kom, kako in zakaj. Moja mama mi ni bila v nikakršno oporo - sprva ji je bil moj novi "način življenja" šok (naknadno se je primešalo še ljubosumje, ker sem imela več denarja, kakor ona), nato pa je, po nekaj burnih trenutkih (v enem od njih so s tečajev letela tudi vrata moje sobe) vse skupaj spustila iz rok, saj je imela preveč dela sama s sabo. Meni je tak način popolnoma odgovarjal in pri 16-ih sem se tudi odselila od doma, tako, da sem bila res popolnoma samostojna.
Pri 16-ih sem tudi ugotovila, da mi psihično in fizično ne znese istočasno delati šole in hoditi v službo, zato sem se odločila za službo (le ta je prinašala dobiček, šola pa je bila strošek, tako, da je bila to v bistvu čisto logična matematika), posledično pa sem imela kar na lepem veliko več prostega časa. Prava družba, nekaj pravih fantov in pravo dogajanje, pa je bil užitek zagotovljen.
Če danes pomislim, je pravzaprav čudno, da sem svojo prvo kavo popila šele pri 16-ih letih. Kmalu zatem je sledila seveda tudi prva cigareta (nihče me ni silil, kakor marsikdo narobe pomisli, da najstniki začnejo kaditi zaradi pritiska družbe) in nato tudi prvi Belle-de-jour. Samostojni izleti na morje, vožnje neregistriranih avtomobilov brez vozniškega dovoljenja, kršenja javnega reda in miru - to so bile kar stalnice med 16-im in 18-im letom. Zabave, ki smo jih prirejali v stanovanju, kjer smo živeli, so bile znane po celi Ljubljani - in to ne po tem, da bi bile najbolj mirne in kulturne. Okrog mene so se gibali ljudje z druge strani zakona - od narkomanov do kriminalcev (slednji so bili "posledica" obiskov premnogih balkan žurov po pol Slovenije). Sama pa sem se, kdo ve zakaj, vedno držala nečesa (še do danes) - nikdar nisem poskusila nobene druge (niti dima jointa, čeprav je bilo okrog mene dobesedno vse in to zastonj) in nikdar nisem vinjena sedla za volan.
Da bi kaj pretirano pogrešala, težko rečem, saj mislim, da sem, z izjemo drog, v tistem obdobju poskusila vse. Ko danes pomislim za nazaj, ne morem reči, da sem pogrešala mamino ali očetovo (ali katero drugo odraslo) roko, ki bi me kontrolirala ali učila. Veliko bolj sem zadovoljna s tem, da je bilo tako, kakor je bilo, saj se mi zdi, da je bil to pravi način, da sem doživela, kar sem želela doživeti. Ne vem, kako bi izgledalo, če bi to doživljala kasneje, npr. zdaj. Prav tako težko s prstom pokažem na katerokoli odraslo osebo, ki je imela takrat kakšen poseben vpliv name. Mimo mene je šlo malo morje ljudi in prav vsakdo od njih mi je ostal v spominu zaradi kakšne svoje posebnosti. To je bil čas, ko sem spoznala svojo najboljšo prijateljico (danes žal že pokojno); čas prve srečne in prve nesrečne zaljubljenosti; in čas, ko sem bila popolnoma brez obveznosti in ko sem lahko počela popolnoma vse, kar se mi je zljubilo (to še danes kdaj pogrešam).
Ja, lepe spomine imam na svoja najstniška leta. Bila so tako intenzivna, da sem v dveh letih doživela toliko, kot marsikdo v celem svojem življenju ne.
Potem pa sem se, bumbar babji, pri 18-ih poročila. 
|
Natisni
jaz pa sem težila nazaj, da bom pol kot kmetavzar.
, no....zihr lepše k moja mami
, ampak nikoli bi bilo nobenih problemov. 
, ker so bile pač takrat v modi strgane kavbojke
. Komaj sem čakala, da grem študirat v Lj., da ne bo nadzora. Za žure mi ni bilo nikoli kaj dosti, me je pa motilo, da sem se morala zagovarjat že za vsako kavico, karkoli smo s prijatelji počeli, je bilo neumno, otročje, brezveze... Zbujanje slabe vesti in sumničenja brez osnove. 
...starši so me bili tako tako veseli
sanja tebi podobno bila sem -en sam kup pubertetnice.ni bilo ,da nisem bila zraven ,pa niti na misel mi ni prišlo da bi katerega poslušala jas pametna ostali vsi nori .zato sedaj veliko veliko krat pomislim na to
