ronja
|
čuj, kolega, imam občutek, da me sin ne sprejema, kako misliš, naj pristopim?
Kolegu res verjetno ne bi rekel, iz preprostega razloga - ker si z njim verjetno ne bi mogel nič pomagat (večina jih ali še nima otrok ali pa so tako mali, da še nekak ni takih problemov, sodelavci, ki imajo starejše otroke pa so večinoma res bolj "tip očeta, ki si ga opisoval"), ni pa to nič nenavadnega, da se midva pogovarjava o vzgoji. V bistvu se mi zdi to še najbolj prav. Navsezadnje midva najbolj poznava, kaj se dogaja in včasih drug drugemu precej odpreva oči.
Recimo sem opazila, da mene punci nikoli nista pustili pojest ničesar v miru- enostavno je vedno vsaka nekaj hotela, njega pa. In valjda sem se vprašala, kje ga serjem, odgovor je bil na dlani in potem sem lahko to začela malo zavestno spremljat in popravljat (je mal boljše) in mi je tudi on pomagal, da nisem takoj vstala, če sta kaj hoteli (to je tak materinski refleks - se bojimo, da objo otroci lačni al pa žejni in čim izrazijo tako željo, skočimo, vsaj ene) - enostavno me je ustavil: "sedi, saj bosta počakali" in sta res. Tega sama recimo ne bi tako lahko speljala, ker se enostavno dostikrat nisem zavedala, kaj počnem, to je bilo čisto avtomatično - že k dojenčku sem vedno laufala, samo da je muksnil in potem to malo ostane ...
Ali pa obraten primer, ko sem videla, da sta punci nekak bolj ubogljivi, če smo same. Sem opazovala, kaj je drugače, sva se pogovarjala, katera pravila si oba želiva (ker je šlo to njemu še bolj na živce, samo ni vedel, da sta lahko drugačni) in potem se je vse ful hitro poštimalo.
So pa stvari, ki niso toliko od vzgoje odvisne, pa so drugače - recimo, sta čisto pridni, pridem jaz domov, pa me samo zasedeta ko eno trdnjavo in če se hočem ganit proč, sta sitni ko vrag. Sva gledala, če so kaki vzorci, pa zaključila, da gre enostavno za to, da sta me navajeni met in da če me nekaj časa ni, pač morata not prinest in nimaš kaj. Potem sta pa spet cukra. Tak da je fajn vedet, proti čemu se ma smisel borit, proti čemu pa ne in tu se mi zdi, da si lahko ful veliko pomagamo. Ker enostavno je včasih iz drugega zornega kota zadeva veliko bolj jasna:). To je recimo tudi vloga očetov - in mam.
Se mi pa zdi, da gre trend prisotnosti očetov strmo navzgor, tako da sem tu res optimistična. Moj oče je ful delal, vseeno je pa bil zame tam, kadar sem ga rabila. Ne vedno, ampak v kar nekaj ključnih trenutkih pa. Tudi ko sem bila že velika . In v bistvu je to kar veliko. Pravi pa tudi on sam, da je lubi boljši oči, ker se pač z malima precej več ukvarja. Tako da - mela sem fajn očeta, malidve mata pa še boljšega - kako ne bi bila optimistična?
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ata imajo se kar nebogljenega dojencka, mama ima pa ze mladega moza
Šlo je pa za to, da so morali starši se vrtet in plesat z zaprtimi očmi in potem nekaj narisat po doživljanju (mene na tistem rod. sest. ni bilo, so mi mamice povedale, pa se mi je zdelo zanimivo, ker nisem vedela, da to počnejo in sem povedala naprej - rod. sest., na katerih sem bila jaz, so bili čisto normalni, brez plesa;). 
