nejcko
|
Punce, tole vam moram povedati, da ne bo še katera naredila take napake, kot sem jo jaz.
Mala je zaspala, jaz pa, hopsa cupsa, zdaj imam pa čas in si grem končno pobarvati lase. Je bilo NUJNO POTREBNO. Sem ravno zaključevala in se mala zbudi, hitro si poveznem čez plastično kapo in grem k njej. Mala me je v posteljici najprej debelo pogledala, potem nakremžila usta in....začela jokati. Dvignem jo, ona pa v še večji jok, kaj jok, dretje. Stiskala sem jo k sebi, jo dvigovala, da bi prepoznala moj obraz, ji govorila, da sem jaz, ona pa vsakič še v hujši jok. Na sebi sem imela majico, ki jo imam izključno le za barvanje las in očitno smrdi po barvi. Slekla sem jo in jo stisnem na svojo golo kožo. Nič ni pomagalo. Dretje, dretje, dretje. Nosim jo naokoli tiste pol ure, nato jo odložim v stolček, jo z njim vred nesem v kopalnico, si operem lase - ona se je ta čas nenehno jokala, skratka, hitela sem kot ubrisana. Nič. Jo dam na zizo, se malo pomiri, se mi celo nasmehne, ampak čim sem se sklonila k njej, ona v jok. Se hočem it oblečt, ona v jok. Uboga revčka je skoraj eno uro tulila, končno mi jo je uspelo pomiriti in v hlipanju je zaspala. No, zdaj spet spi, revčka moja.
In nauk zgodbe: mami, ne barvaj si več las, ko sva sami doma (ali ko sem jaz v bližini).
Lep dan.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
