brianna
|
POzdrav vsem skupaj
Po dolgem času se ponovno javljam tukaj, ker nekomu preprosto moram napisati. Bliža se obletnica, drugi rojstni dan moje, najine ljubice, ki je tako prehitro odšla, naju zapustila brez slovesa, brez opozorila....Ostala sva sama, prestrašena, oropane čudovite prihodnosti, odraščanja najinega prvega, težko pričakovanega otročka.
In čas je mineval, pot žalovanja je bila huda, trnjava, ko se danes ozrem nazaj, ne morem verjeti da sem tu, kjer sem. Drugič noseča!!
Namesto veselja me muči depresija. Depresija me muči, ker bo Anemarie imela drugi rojstni dan, jaz sem pa še vedno tako hudo žalostna. Veselim se novega srčka pod srčkom, ampak še vedno tako boli. Kako naj jočem, ko malo bitje v meni opozarja na sebe, s tako lepimi premiki, brcami, znaki, da je on tukaj. Za vsak kriv prst, ki mi ga nekdo pokaže, se lahko zjočem, pa nočem biti taka,ampak ne morem drugače. Partner mi pravi naj neham, naj bom vesela, da nama gre sedaj dobro. Kako naj mu povem, kakšen strah je v meni, da izgubim še tega srčka, ki bije v meni, kako naj mu povem, da se datumi tako hudo ujemajo in me strašijo. Anemarie sem rodila v 34.tednu, sedaj bom ponovno v 34.tednu, ko bom žalovala in se hkrati bala, da se mi ponovno zgodi nekaj takega. Kako naj mu dopovem, da še enkrat nekaj takega ne bom in nočem preživeti. Preveč boli in bolelo bo vedno!!!!
Drage moje, ki se mogoče sprašujete, koliko časa si vzeti in ponovno zanositi, ni ga pravila. Midva sva imela pavzo skoraj dve leti in mi ni žal. Sedaj vidim, da tudi po treh,štirih petih ali več letih....kadar koli...nikoli ne bo drugače. Vedno nas boli, vedno se spominjamo in ko pridejo tisti črni datumi, boli še huje!!!! In potem imamo še slabo vest. Radi bi žalovali, pa se bojimo jokati zaradi novega bitja, ki opozarja na sebe.
In jaz jočem...jočem takrat, ko me nihče ne vidi, jočem, ko se sprehajam skozi gozd, jočem in se bojim...Z vsem svojim bitjem pogrešam Anemarie, ki se je rodila 5.10.2003 in z vsem mojim bitjem si želim novega otročka, ki živi v meni in bo 5.10.2005 star toliko, kot je bila Anemarie. Samo prosim Boga, da mi tudi tokrat prezgodaj ne odteče voda, prosim vse angele in najino ljubico, naj tega ne dovolijo, mamica kaj takega še enkrat ne more preživeti!!!
In verjamem, rada bi verjela, ker preprosto moram, moram preživeti do konca in vsak večer prosim malo miško, naj čuva bratca ali sestrico, mamico, atija....
Ne, nobena nosečnost ne bo več preprosta, vsaka bo bolela, toliko bolj, ker ne bom vedela kaj in kako, jokati ali se veseliti. 5.10. rojstni dan Anemarie, potem 1.11. Dan mrtvih in sledi porod.....Če bo vse po sreči, bomo po dnevu mrtvih naslednje leto praznovali prvi rojstni dan. Prvo bomo jokali, potem pa pihnili svečko, enkrat tri in enkrat eno
In jaz jokam, prosim in molim, da bi se le srečno izteklo....
Prijazen pozdrav
mi2
30teden
|
Natisni
čuva vse vas! 
D.
