Anonimen
|
Kako pa je drugače z obiski? Hodi k tvojim, ali mu je tudi to odveč.
Če mene vprašaš, si vidva lahko nekaj načelno dogovorita o nevtralni vzgoji, ampak imam občutek, da si vsaj on, če ne oba, glede tega nista povsem razčistila pojme. Vidim dve možnosti:
- ali je njemu res vseeno, kaj se bo na koncu hčerka odločila, pa ga skrbi, da bo pred njegovimi (bolj gorečimi sorodniki, če prav razumem) začela govorit o Jezusu in bi on izpadel kot slab očka in musliman
- dejansko si želi, da bi se hčerka odločila za muslimansko vero, pa ga skbri, da bi se pri tvojih navzela preveč katoliškega vpliva in bi se na koncu za to tudi odločila.
V vsakem primeru se morata o tem še veliko pogovarjat, ker stvar še daleč ni razčiščena. Npr. kaj pa bosta naredila, če pride pri 16. letih k vama in reče, da je od zdaj naprej budistka? Ali pa da se bo pridružila Amišem?
Jaz sicer mislim, da je povsem nepomembno za posameznikovo zorenje in notranje ravnovesje, ali je vernik, agnostik ali ateist. Važno, da v tistem, v kar verjame, najde svoje življenjsko vodilo, zadovoljstvo, srečo. Da se s tistim čuti eno. In da se zaveda, da imajo tudi vsi drugi pravico do svojega verovanja, uradnega ali neuradnega, da nas ravno razlike bogatijo. Ker znotraj že znanega se težko kaj naučiš, marsikaj novega o sebi in drugih pa lahko odkriješ pri povsem nasprotnem prepričanju, navadah, kulturah od svojih.
Do sedaj ni še nihče dokazal, da Bog je oz. da ga ni. Pa tudi če bi dokazi obstajali, bi si jih vsak glede na svoje izkušnje, prepričanja, želje, po svoje interpretiral.
|
Natisni
, menda. 
. 
.
)...Tudi sedaj po 8 letih vem, da ko bo enkrat otroček, bo težko. 
