Anonimen
|
Včeraj sem bil star pol leta. Toliko se mi je že zgodilo! Najprej porod, za katerega mamica pravi, da je bilo najlepše, kar se ji je zgodilo v življenju. Jaz pa sem drugačnega mišljenja, saj me je zelo bolelo. Najlepše v mojem življenju je bil prvi obrok hrane. Tako me je vse bolelo, tako sem bil prestrašen, potem pa sem slišal mamin glas, ki sem ga že od prej poznal (mami mi je zapela pesmico) in takoj zatem okusil, kaj pomeni jesti... Mmmmmmm, to je bilo dobro! Toplo, sladko... in mehko! Kar stiskal sem se k mamici pod njeno spalno srajco in jo z majhnimi rokicami prijel za trebuh.
Potem me je odnesla domov. Prvo noč nisem čisto nič spal, mamica je bila vsa v skrbeh zame, kaj je narobe, mene pa je tako zelo črvičilo... In kako vesela je bila, ko sem se pri treh tedni prvič nasmejal! Ves dan mi je vriskala in se mi smejala, jaz pa njej. Iz dneva v dan sem spoznaval nove reči in nove ljudi, med njimi nove prijatelje: Nejo in Tejo, Martina, Adama, Filipa, Davida, Žana, Jakoba, Laneja... (s temi se največkrat srečam!).
Moja mami je najbolj vesela, ko se stisnem k njej, jo objamem in ji dam takšnega velikega in slinastega lupčka, da je potem vsa mokra po obrazu, nato pa naslonim glavico na rame in tako počivam. Pravi, da je v devetih nebesih in da ni lepšega na svetu, kot imeti otroka. Ne katerega koli otroka - da ne bo pomote - imeti mene!
Zelo jo imam rad in vem, da ima ona mene še rajši. Če bi lahko, bi ji rekel, da jo imam rad do lune in nazaj (to je iz zgodbice, ki jo tako rad poslušam - A veš, koliko te imam rad?).
Zato sem jo danes zjutraj presenetil z novim odkritjem. Ob sedmih, ko sem jo z vriskom zbudil, sem jo prijel za prst in ga ponesel v usta. In kaj je mami tam zatipala? Moja prva dva zobka!
Mami, imam te rad, najrajši na vsem svetu!
|
Natisni
