muki1
|
Jaz ti lahko napišem svojo izkušnjo, kako sem kot otrok občutila gradnjo hiše.
Moja starša sta oba že vse življenje zaposlena v gostinstvu. Nista direkt v strežbi, ampak nekje v povprečju, s povprečnima plačama. Hišo smo začeli zidati leta 1983. Takrat sem bila stara 6 let, sestra pa 3. Tudi moja dva sta hotela vse postoriti sama, ker ni bilo veliko denarja. To je pomenilo, da sta mene vedno vzela s sabo na parcelo, sestro pa puščala pri babici in dedku, ki sta kmetovala.
Jaz sem pač hodila sem ter tja, se kaj igrala z okoliškimi otročaji, sestra, ki je bolj občutljive sorte, je pa samevala pri babici in dedku in trpela. Seveda takrat ni znala tega povedat, ampak še danes očita mami, da jo je zaradi hiše vsak dan puščala samo.
Pri nas ni bilo nedelj, petkov in svetkov. Na prste ene roke preštejem kolikokrat smo bili na morju,pa še to smo šle same brez očeta, ker je imel delo pri hiši, ali pa je že porabil ves dopust. Šle pa smo pod nujno, ker je sestra ogromno bila bolana in je zdravnica morje zelo priporočala.
Tudi ko smo se preselili v hišo, ki je bila bolj za silo opremljena, sta starša vsak prost trenutek izkoristila za urejanje okolice, pa še miljon drugih stvari, ki jih je bilo potrebno narediti.
Ko sva hodili v šolo, si mama nikoli, ampak res nikoli ni vzela časa zame, da bi pogledala, če sem naredila domačo nalogo, preverila, če sem se naučila pesmico, mi je pač zaupala, ampak jaz sem bila takrat stara 9 let. Ko je sestri škripnilo pri matematiki, si ni vzela časa, da bi se poglobila v snov. Jaz sem ji morala pomagati. Saj mi ni bil problem, ampak ko se oziram nazaj vidim, da to ni delo otrok, to je dolžnost staršev.
Veliko stvari je, ki sva jih s sestro zamerili svojim staršem ravno na račun gradnje. Moja hčerkica bo stara dve leti in v teh dveh letih je bila že večkrat na morju, kot jaz v desetih.
Saj ne rečem, danes je ta hiša tudi dom moje družine, če se takrat starša ne bi tako trudila in žrtvovala, bi dandanes jaz morala zidati ali pa se stiskati v bloku. Pa čeprav sem dobila gole stene, ki sva jih z možem uredila sama, ampak vsaj nekaj, da nisva čisto iz nič začela......
Težko je biti sodnik, po eni strani se mi smilita, saj sta tudi sama zavrgla najlepša leta svojega življenja. Uničila sta si telesa ( oče ima fuč hrbtenico  ) in tudi živce.
Ah, kaj pa vem....... res dobro premisli.
Jaz res nikoli ne bom zidala hiše. Nikoli, prav zaradi teh izkušenj.
Zdaj če ti denar ni problem, potem problema itak ni 
_____________________________
Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Pri nama je bilo tako, da je moj bil v hiši, jaz pa na terenu. Vsako ploščico sem prinesla domov na potrditev...pa nazaj. Pa zopet iskanje neke frčkarije in sto poti....ne vem kako bi tole uspelo zdaj, ko mali dobesedno visi na meni. 
