mamsi
|
Anajmad, res je tak dan, pride za vsakogar, kot pomladni dež, ki spere težak dan, bol v duši. Prepusti se mu, kolikor le moreš. Za dežjem je dan čudovit, zrak čist, svež, prijeten, vidi se daleč in lažje zadihaš.
Ne vem, če je prav da ti tole napišem, pa vseeno. Teta mojega moža je imela nekaj let nazaj podobno nosečnost, jo je preležala, rodila, a po porodu in vseh možnih stresnih preiskavah, ki so jih naredili na otročku, so ji povedali, da se za otroka ne ve sploh, koliko časa bo živel ker je imel izredne napake v razvoju. Teta je vsak večer v strahu zaspala, ponoči v strahu hodila gledat in in vsako jutro v strahu hitela gledat, ali njen otrok še diha. Otrok je sicer rastel, in še živi, vendar je tako bogi, ves čas, poln zdravil in omejitev, česa ne sme jesti, početi, se igrati, divjati z drugimi otroci. Pravzaprav ne sme delati skoraj nič, kar zahteva povišan pulz. Ne sme se prestrašiti, ne sme se razburiti. Ne sme zboleti niti za gripo, ker je to lahko usodno. Nogice ima tako tanke, da ga komaj nosijo nekaj minut, mora biti ves čas v bližini bolnišnice, nekdo mora biti ves čas zraven, čakajo ga pred razredom, ker se vsak trenutek lahko sesuje in umre.
Res je, da je vsako življenje tako zelo dragoceno, a ta otrok s takšnim življenjem zelo trpi, bojuje se z vsakim dnem posebej, žalosten je, ko gleda vrstnike, najhuje pa je, da se že zaveda, da lahko jutri umre. Res je hudo.
Prosim, ne vzemi tega slabonamerno, ne vem, kako ti je pri srcu, ampak morda pa je usoda izbrala vašemu angelčku manj trpljenja, kot bi ga morda imel, če bi živel. Mogoče je tole res slaba tolažba.:(
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
