Danes je res tak dan(:(:(:(; (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo


anajmad -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:08:16)

Nekaj časa sem bila doma pri mojih,sem se malo cartala,pa saj veste kako je to.Bolj,ko sem se peljala proti morju,bolj so me ščemele oči od solz.Ne vem ,kaj mi je danes:zmeden::zmeden::zmeden::zmeden:Takšna močna čustva so mi udarila na dan.Pomislila sem na svojega:angel:,kakšen bi že bil.Za nameček se moja dva:love:skregata doma,pa čist brezveze,ker tamalo puberteta meče,moj dedc pa ima tud svoje muhe.Pa še soseda me kliče,da nosi:duda::duda:....Če sem ne ne bo dans sfuzlal.Tako mi je hudo,tako :((:((:((:((:((:((:((res dobesedno,kot ti jokavčki sem že celo popoldne pred ekranom in razmišljam ali napišem,ali ne.Saj vem,da bo bolje,toda v tem momentu mi je za pošizit.




Anonimen -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:14:16)

ANAJMAD, ko bi ti vedela, kolikokrat mislim nate in na tvojega malega :angel:. Grozno mi je, ko samo pomislim, kaj si preživljala in preživljaš še sedaj, vsak trenutek. Meni bi se zmešalo. Zdaj, ko pa si nam še odprla srce, kako te to muči, pa mi solze tečejo po licu. Ko pomislim na mojega pikeca, zmešalo bi se mi, če ga ne bi imela.
Drži se, saj bo. Če ti bo lažje, nam zaupaj svojo zgodbo z Vidom, veliko nas je takih, ki je nismo slišale in z veseljem ti bomo rama za jokanje. Izjoči se, kolikor gre, boš videla, potem je vedno lažje. Sicer pa tvoj :angel: gleda nate in te čuva, naj ti to greje srce. Joj, ne morem nehat jokati, pa je res en tak blesavi dan..:((:((:((:((:((:((:((:((:((




anajmad -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:20:43)

Najbolj hudo mi je zmeraj,ker si zmeraj sama očitam,da sem jst kriva,da se mi je Vid prej rodil.Ne morem iz tega.Zmeraj si govorim,zakaj nisem bila bolj vztrajna in tečna,pa bi se dalo kej rešit.Ne vem?To breme mene teži včasih tako,da se mi kr fuzla.Hvala bogu,da imam Pio,če ne, ne vem,kako bi.




india -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:21:06)

Anjamad!

Te popolnoma razumem, kako se počutiš!
Vem,kako teško je izgubiti nekoga in kako te potem preganjajo spomini,želja in vse tisto,kar si si predstavljala,želela, upala.
Pred skoraj 10 leti sem v 6 mesecu nosečnosti izgubila dvojčka (ss), doma, na postelji mi je dobesedno padlo vse skupaj ven. Grozljiv občutek in nepopisljiva žalost. Ko so me v bolnici do konca ščistili, mi je moj G rekel, da je usoda tako hotela in da naj živim za prihodnost. Točno čez leto dni / 2 dni kasneje/ se mi je rodila 3. hči.
Čez leto in pol sem imela spet ss, v 4. mesecu. Pa sem potem rodila še tri zdrave otorčičke. A verjemi,mnogokrat se spomnim vsega nazaj in se sprašujem: kaj, kako,....

Odpri se, povej nam kaj in kako, zaupaj nam svoje občutke.
Rade te imamo in razumemo tvojo stisko!




Anonimen -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:26:52)

V katerem tednu pa se je rodil Videk in zakaj bi bila ti kriva? Ali so ti povedali, kaj je bil razlog?
Jaz mislim, da to ne more biti odvisno od tebe in da ti nikakor nisi mogla tega povzročiti. To si nikakor ne smeš očitati in si s tem greniti življenja. Zaradi teh skrbi se veliko slabše počutiš in to čuti tudi tvoja pupika. 100% se posveti njej, svojega :angel: pa ohrani v trajnem spominu.:((:((




Janeja -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:50:06)

Draga Anajmad,

prosim ne očitaj si ničesar. Trdno verjamem, da nisi storila nič narobe in da si naredila vse, da bi tvoj :angel: ostal do konca nosečnosti pri tebi. Ampak žal je usoda včasih res iz povsem neznanega in nerazumljivega razloga zelo kruta. Tudi jaz sem si dolgo očitala, da je moja krivda, da sem toliko prehitro rodila svojo punčko. Ampak sem s pomočjo prijateljev, drugih staršev na intenzivni in strokovno pomočjo bolnišnične psihologinje potem sama sebe prepričala, da je kriva USODA. Vem, da je meni dosti lažje, ker je moja Lea tako močna in nam je usoda prizanesla z najhujšim. Vendar te še enkrat prosim: NE OČITAJ SI! in ti polagam na srce: NIKAKOR NISI TI KRIVA!

Jokaj, saj ti solze odplaknejo vse težke trenutke. Ne zadržuj ničesar v sebi. Tudi tebi je usojen :duda: ki bo ostal z vami. Pocartaj se s Pio in verjemi v lepo prihodnost.

:rozica::rozica::rozica: Za lepši in predvsem nasmejan jutri.
Janeja








cmokec -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:53:14)

Anajmad, jaz take izkušnje nisem imela in ne morem rečt, da vem, kako se počutiš. Mi je pa hudo, neizmerno hudo, če samo pomislim, kaj prestajaš. Lepih besed, ki bi ti pomagale, tudi danes nimam. Se mi zdi, da je za tvojo bolečino vsaka beseda brezpredmetna. A čas gre naprej in menda celi tudi največje rane. Pozabila ne boš nikoli, to bi se slepila. Bo pa bolečina manjša in vedno lažje se boš nasmejala. Zato, KER NISI NIČ KRIVA, le zakaj bi bila. Mogoče zato, ker sta si z možem v ljubezni želela še enega otročka in ga tudi dobila. Ker si želela še nekomu biti mama in tudi si. To ni greh, to ni obsojanje, je le najlepše dejanje dveh, ki se imata rada. Zato kar joči, naj solze izperejo žalost, da se boš pripravljena ponovno veseliti novega bitjeca pod tvojim srčkom. Ker te varuje nebeški sij tvojega Vida, vem, da ti bo uspelo. :rozica::rozica::rozica::rozica:




anajmad -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 21:55:45)

Jst sem ga rodila v 24.tednu.Skozi vso nosečnost me je bolelo v spodnjem delu trebuha in tisti nelagodni feeleing,saj razumete.Toda,jst sem skoz vso nosečnost bila zelo aktivna,nisem se samopomilovala.Tisto obdobje sem še študirala in hodila v službo,bilo je vse O.K.Toda zmeraj me je motilo pri mojem g.,ko sem ga začela malo bolj podrobno spraševati,je zmeraj zamahnil z roko in mi dejal,naj ne paničarim.Pa nisem panik po naravi,toda tisti slabi občutek me je spremljal skozi.In ko sem v 23.tednu dobila močne bolečine v trebuhu,ki so mi pritiskale na mehur,sem prvo mislila da ima kakšen uruinfekt in zato sem šla k splošnemu.Ta mi je vzel vodo za laboratorij in me nujno poslal k mojemu g.Ta idiot(nimam lepše besede zanj),me je posadil na navadni stol in me vprašal,kako se počutim.Jst mu povem,kakšne bolečine imam in njegova diagnoza je bila:uruinfekt.S tem,da me ni niti g.pregledal niti naredil UZ.Jst ga vprašam,če ne bi bilo dobro,če bi opravil kakšno preiskavo,pa toliko,da me ni nadrl.Naslednji dan sem šla v >Izolsko bolnico.Tam so mi ugotovili,da sem imela dva mioma,ki sta pritiskala na tamalega.Zamerim jim,ker mi niso dali injekcijo za razvijanje pljučk,ko so že videli,kako daleč sem.In še za nameček,po štirih dneh me spustijo domov,brez nobenega pregleda.Naslednjo noč sem rodila.Zato si očitam,zakaj nisem zaropotala bolj.Kaj mi rabi zdej,da se me vsi bojijo,če pridem slučajno gor v bolnico,razna telefonska opravičevanje in dopisi...Meni to sedaj nič ne rabi,jsr sem zgubila svojega:angel:,ki bi lahko komot živel,če bi bili vsi skupaj malo več ažurni,Ne mi zamerit punce,amapk dans sem res čisto totalno na psu.In toliko let sva se trudila.Saj se skuliram in zaradi Pie kažem vesel obraz,ampak vsake toliko časa ti pa poči film.Zakaj,Zakaj??????




Anonimen -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 22:04:22)

To pa je zares žalostna zgodba. In ti še upaš pomisliti, da si ti kriva????? Nihče drug ni kriv, ko tvoj prekleti g.!!!!!!:grrr::grrr::grrr::grrr::grrr: Joj, kak sem jezna, jaz bi ga lahko lastnoročno zadavila, bedaka!!!
Upam, da si ga vsaj tožila do onemoglosti, meni bi to bilo neko zadoščenje, maščevanje za vse, kar mi je storil s svojo malomarnostjo in brezbrižnostjo. Pa tudi na bolnico bi se spravila, bi jim že pokazala :hudicek:. Saj vem, da ti to ne more več vrniti otročka nazaj, a meni bi maščevanje vsaj malo pomagalo. To bi me gnalo naprej. Ubogi pikec mali. V 24. tednu pa je res zelo zgodaj. Pa kako to, da mioma niso odkrili že pred nosečnostjo? Ali sta nastala kasneje?
Povej mi, če si vsaj zamenjala tega bedaka, g.? Upam, da si ga.
Verjemi, da ti nisi čisto nič kriva, da je to vse kriva usoda in malomarnost ljudi, ki bi morali svoje delo bolje opravljati.
Nič se več ne sekiraj, tvoj Videk bo ostal večno med :angel: in bo čuval svojo družinico od zgoraj, zagotovo pa vam bo poslal še kakšno :duda:.

Obljubi, da se boš sedaj pomirila in se zjutraj zbudila z novim upanjem v lep sončen dan.:)




india -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 22:47:58)

Anajmad, ti pa res nisi niti slučajno nič kriva!!!!
Saj si šla pravočasno k zdravniku! Saj si storila to,kar si vedela, da je prav, poiskala si storkovno pomoč. Kriv je le ta bedak, kot tudi Blacky pravi, ginekolog, ki je mazaško opravil svoje delo!
Ne se obremenjevat zdaj z samoobtoževanjem, verjamem pa,da ti je strašno hudo!
A žal, s tem Vida ne boš dobila nazaj!
Morda se vama le nasmehne sreča in ti uspe še enkrat zanosit. Pojdi na kakšne preglede kam drugam, h kateremu drugemu ginekologu!

Boš videla, tudi zate bo sijalo še zelo močno sonce!:rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica:




cmokec -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 22:53:37)

No vidiš, saj si sama napisala, da je krivo nestrokovno ravnanje tvojega G. in osebja nasploh. Sama si si odgovorila. Kaj pa bi dosegla, če bi bolj sitnarila. Inekcij za plučka glede na sitnarjenje ne dajejo, pa še Vid je bil še tako majhen. Jaz bi jim vsekakor povedala svoje, s tožbo se pa nebi šla. Vida ne prikliče nihče nazaj. Že tako si brez volje in energije, še tisto, kar ti je ostalo je pa škoda zgubljati po sodnih dvoranah in v pisarnah bolnice. Posveti se sebi in tvoji družinici, posveti se žalovanju in spominu na Vida. To je edino, kar potrebuješ - čas in energijo, da žaluješ. Ne dovoli, da ti ta čas vzamejo, žalovanje je nujen proces in vsaka stvar izven tega je samo moteči element.

Če bi lahko, bi te objela in ti zašepetala, da bo še vse dobro. Vem, da bi jokali kot za stavo, tako sva pa vsaka za svojim računalnikom. Včasih je ta virtualnost prava ovira, včasih resnično potrebujemo ljubeč objem nekoga, ki nas ima rad in mu ni vseeno, kaj preživljamo. Meni ni. :((:((:((




Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (30.4.2005 23:31:52)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]




Gina -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (30.4.2005 23:53:07)

Glej, Damjana, danes je tak lep dan in jaz ti povem, da bo tudi maj zelo lep. In ti si naredila vse, da boš čimprej zagledala :modri:. Jaz verjamem, da bo to zelo kmalu. Ta dušica, ki ji leto nazaj ni bilo namenjeno, da preživi, bo sigurno zdaj prišla k tebi, ti povem da bo. Tako kot ti misliš nanj, tudi on misli nate in skrbi ga zate. Pošilja ti ljubezen in moč in misli nate. Pomagal ti bo. Tudi mi mislimo nate in držimo pesti:miska:, za enega :duda:, ki bo tokrat zdrav in ob pravem času prišel na svet. Drži se, punca. Vse bo še ok. Sonček sije tudi zate.:):):)




mimica -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (1.5.2005 9:46:48)

Grozna zgodba, a na žalost še kako resnična. Tudi jaz sem enaka. Nosečnost ni bolezen sem vedno govorila in pospravljala, selila stvari, letala okrog tako, da nisem imela niti 5 minut počitka. Tudi pri ginekologu sem se pustila odpraviti kar tako, da ne bi pomislil, da pretiravam. No, v 25. teden sem pristala v porodnišnici in imela srečo, da sem šla dovolj hitro. Ginekologa menjala, počivam kolikor se le da, a na žalost se še vedno najdejo ljudje, ki mislijo, da pretiravaš ter da paničariš, lkjub temu, da imaš predpisano strogo mirovanje. A če me je kaj ta izkušnja izučila me je to, da ne bom več gledala kaj si mislijo drugi in da bom vedno zaupala svojemu notranjemu glasu.
Ne sekiraj se, popolnoma nič nisi kriva, bi pa ginekologu na tvojem mestu prav gotovo pošteno napela , saj je tu odpovedal on, NE TI !Ti si mu zaupala ter verjela v njegovo strokovnost, on je tisti ki ni naredil popolnoma nič. Ti si naredila čisto vse kar je bilo v tvojih močeh. V bolnici pa ti niso pozabili dati inekcije, ampak ta inekcija za razvoj pljučk deluje šele po 25. tednu, prej je tako kot da nisi dobila nič. Žal.
Čuva te samo tvoj :angel: in bodi prepričana, da ti bo nekega dne poslal od tam tudi angelčka, ki ga boš lahko objela ter ga gledala odraščat. Enega :angel:pa še od mene za pogum in voljo.




Anonimen -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (1.5.2005 12:02:39)

Ohej anajmad...sem se že spraševala kje si?
No no saj pride vsakemu kakšen čustven dan,hormoni nagajajo.
Jutri bo boljše boš videla oziroma ko bojo prazniki mimo in bo življenje spet steklo po običajnih tirih.
Pozdravi Pijo.
Papa Neva:rozica:




petra* -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (1.5.2005 16:55:39)

Damjana, kako te razumem, kako razumem tvoje občutke in tvojo krizo.Spet so prazniki, pomlada "daje" vse od sebe.Prebuja se življenje, prebuja se radost in ob vsem tem v nas,ki smo izgubili otroke prebudi tudi tisto žalost,ki ni potlačena nekam v ozadje ampak živi v nas in v času obletnic, praznikov, lepih doživetij bitne iz nas z vso svojo silo.In takrat se zopet ustavimo, se zamislimo, se sprašujemo kako bi bilo, če bi ... in tisti večni ZAKAJ-i ?!?!?!? in iskanje krivic in pravic a na koncu se zavemo, da nihče nam ne more povrniti otrok, ki smo jih nosile, čutile, rodile, dojile.....
Pri nas smo ravno te dni imeli obletnico, ko smo našo hčerko in sestrico pokopali.Zakja jaz? Zakaj ravno ona? Kaj sem narobe naredila? ... vsa ta vprašanaj so me mučila dolgo, dolgo časa.Pa je bilo spet bolje, pa spet slabše ... in tako naprej.
Mogoče - upam, da si danes že bolje.
Po lastnih izkušnjah ti povem,da še po štirih letih boli.Še vedno in vedno bo bolelo.Vendar včasih bolj - včasih manj...vćasih so spomini na kratek čas, ki smo ga preživeli z njo lepi, včasih boleči.Ampak navadiš se živeti z bolečino v srcu.Preprosto - navadiš se.In potem sprejemaš.Sprejemaš in spoznavaš življenje.In se učiš in rasteš in postajaš bogatejši v duši.In zahvaljuješ se za dneve, ki jih lahko preživljaš z družino...in postaneš boljši človek.in potem pride trenutek, ko se uzreš v nebo in se zahvališ.Zahvališ svojemu detetu za njegovo življenje,za to, da si bil lahko starš otroku, ki te je zelo veliko naučil in ki ti stoji vedno ob strani.
In potreben je čas.In potrebno je žalovanje...in vem,da vse to veš...samo včasih je tako dobro slišati te besede od drugih.Na pravi poti si!!!!!!
Draga Damjana, veliko sončka v tvoj srček,
Petra




mamsi -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (1.5.2005 20:48:26)

Anajmad, res je tak dan, pride za vsakogar, kot pomladni dež, ki spere težak dan, bol v duši. Prepusti se mu, kolikor le moreš. Za dežjem je dan čudovit, zrak čist, svež, prijeten, vidi se daleč in lažje zadihaš.

Ne vem, če je prav da ti tole napišem, pa vseeno. Teta mojega moža je imela nekaj let nazaj podobno nosečnost, jo je preležala, rodila, a po porodu in vseh možnih stresnih preiskavah, ki so jih naredili na otročku, so ji povedali, da se za otroka ne ve sploh, koliko časa bo živel ker je imel izredne napake v razvoju. Teta je vsak večer v strahu zaspala, ponoči v strahu hodila gledat in in vsako jutro v strahu hitela gledat, ali njen otrok še diha. Otrok je sicer rastel, in še živi, vendar je tako bogi, ves čas, poln zdravil in omejitev, česa ne sme jesti, početi, se igrati, divjati z drugimi otroci. Pravzaprav ne sme delati skoraj nič, kar zahteva povišan pulz. Ne sme se prestrašiti, ne sme se razburiti. Ne sme zboleti niti za gripo, ker je to lahko usodno. Nogice ima tako tanke, da ga komaj nosijo nekaj minut, mora biti ves čas v bližini bolnišnice, nekdo mora biti ves čas zraven, čakajo ga pred razredom, ker se vsak trenutek lahko sesuje in umre.

Res je, da je vsako življenje tako zelo dragoceno, a ta otrok s takšnim življenjem zelo trpi, bojuje se z vsakim dnem posebej, žalosten je, ko gleda vrstnike, najhuje pa je, da se že zaveda, da lahko jutri umre. Res je hudo.

Prosim, ne vzemi tega slabonamerno, ne vem, kako ti je pri srcu, ampak morda pa je usoda izbrala vašemu angelčku manj trpljenja, kot bi ga morda imel, če bi živel. Mogoče je tole res slaba tolažba.:(




Anonimen -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (1.5.2005 21:14:22)

Dragi Damjana in petra*, groza me je, ko berem te vrstice in se sprašujem, koliko takih žalostnih zgodb je okoli nas, pa se tega ne zavedamo. Žal mi je za vajina :angel: in želim, da bi vama življenje naklonilo čimveč lepih trenutkov in sreče, kajti najhujše, kar se v življenju lahko zgodi, sta vidve morali preživeti. Zato naj vama od sedaj naprej v življenju sije le sonce, vajina :angel: pa bosta večno pazila na vaju in vajini družini.

Petra*, če ti ni odveč, nam lahko tudi ti zaupaš, kaj se je zgodilo tebi?

Držita se in z nasmehom v jutrišnji dan.

:rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica:




cmokec -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (2.5.2005 21:50:22)

:rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica:, je danes sonček videl tvoj nasmeh. :rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica:




petra* -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (2.5.2005 22:00:30)

Še enkrat jaz :)

Ja, Mamsi; tolažbe resnično ni.Ali pa ...??
Vsak se mora soočiti s svojo izgubo in vedeti, da mu okolica ne more pomagati.Od nje lahko pričakuje le spoštovanje do žalovanja - vendar vse prevečkrat ob izgubi tako majhnega otroka naletimo na nerazumevanje okolice.( no,ampak to je že druga tema).
Saj, če razumsko gledamo na zgodbo katero si opisala, bi lahko rekli JA bolje, da ne živi.Jaz pa lahko iz lastne izkušnje napišem le to: Ko so mojo hčerko oživljali sem jo v mislih prosila naj še ostane z mano.Vsaj še nekaj ur, nekaj minut, nekaj dni, tednov – da bom imela več spominov nanjo.... lahko ti povem, da bi vse dala za vsaj še nekaj dni njenega življenja.In marsikatera mamica, ki je izgubila otroka mi je pritrdila enako.
Tudi mene so kasneje tolažili sorodniki, da je bolje tako, da ne vemo kako bi bilo kasneje ( no kmalu potem smo izvedeli, da ne bi bilo kasneje nič narobe z njo.).Pa vendar je bila zame to slaba tolažba. Jaz sem si želela našo deklico vsaj še za nekaj časa.Danes sem ji hvaležna za njenih 6 dni, ki jih je delila z nami. 6 čudovitih dni .... ( Blacky bom opisala svojo zgodbo )
Mamsi, res pa je, da nikoli ne vemo kako bi bilo, če bi bilo .... in verjetno je tudi prav in bolje tako, da ne vemo. Potrebno je sprejeti izgubo, upati žalovati in živeti.Pa ne živeti naprej – temveč začeti živeti znova. Saj nam z izgubo otroka »umre« naša prihodnost in ne preteklost. Potrebno je veliko moči in poguma, da si ustvarimo novo prihodnost in da upamo hoditi naprej.Pot je dolga pa vendar ... sprejmemo bolečino, žalujemo in živimo. In smo zelo posebni starši: starši, ki imamo svojo najsvetlejšo zvezdico na nebu in v naših srčkih.
Mamsi hvala od mene za zgodbo, ki si jo napisala.
Blacky, hvala za tvoje besede in tudi tebi veliko toplih, pomladnih nasmehov.
LP vsem,Petra





Pia73 -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (2.5.2005 22:17:52)

:rozica: Damjana in Petra :rozica: kaj naj vama povem drugega kot, da močno sočustvujem z vama.

Sploh si ne znam predstavljati vajine izgube. Tudi mene sta sicer doletela 2 s.s. in sem se komaj pobrala, čeprav :duda: niti čutila še nisem,........

Tudi za vaju bo še sijalo sonce,... :)




PiaM -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (3.5.2005 9:07:50)

Damjana, tud za tvoje dete mi je žal, da je šlo med angelčke!Tudi tebi, kot Petri želim čimveč moči in poguma za naprej.Najdi oporo v ljudeh, ki jih imaš ob sebi in ne pozabi, da tudi oni rabijo tebe.:rozica:




Anonimen -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (3.5.2005 22:36:21)

Damjana in Petra! Občudujem vaju! :rozica::rozica::rozica::rozica:




mamsi -> Danes je res tak dan(:(:(:(; (4.5.2005 15:36:30)

Draga Petra*, težko te potolažim, ker ne vem kako se počutiš, lahko si le predstavljam,in že tu je obupno. Malce si mi pa le odprla oči, seveda, otroka imaš rad, kakršen je, izjemno rad, da bi ga le lahko držal v naročju. Saj te razumem.:rozica:




Stran: [1]