ronja
|
onavadi se z vsakomur razumem, oziroma vsaj probam razumeti, četudi se ne "ujamem" z njo/njim.
Razmisli pri sebi, zakaj ti je tako strašansko pomembno, da dobiš pozitivno potrditev od zunaj? Dokler boš v sebi nesigurna, je čisto vseeno, kako zelo te hvalijo ljudje okoli tebe, ti se boš še vedno počutila nekaj manj... Zakaj ti je tako zelo važno, da te imajo vsi radi, da se z vsemi razumeš, da se nihče ne krega s tabo, da ti nihče ne izreče kritike... Kritika od zunaj te ne bo pokopala - če boš imela počiščeno pri sebi, ti lahko celo pomaga, da narediš več iz sebe.
Evo, da ne boš mislila, da si osamljena v kritikah . Mene so tudi tu gor že dostikrat skritizirali in v 99% so imeli prav:) Rekli so mi, da sem perfekcionistka (nisem vedela, ampak je res), rekli so, da kompliciram (sem vedela in je dostikrat res), rekli so, da preveč govorim oz. pišem (ne bom niti komentirala, ker je tako očitno;), rekli so, da obračam besede in argumente (je res, pa se dostikrat sploh ne zavedam - zdaj bolj gledam, da ne bi, se mi pa še vedno zgodi), rekli so, da gledam svet preveč rožnato (definitivno res, samo ne vem, če bi to rada sploh spremenila, ker mi je tako všeč živet) itd... itd... Pa mislim, da večina teh ljudi, ki me je skritizirala, ni slabo mislila o meni kot o osebi na sploh. Pač se jim je zdelo (navadno pravilno), da ga nekje serje tale oseba, ki je sicer verjetno čisto ok, sicer se jim niti ne bi dalo odgovarjat eni totalno kretenski osebi...
Ali pa v resničnem življenju: evo, zdaj sem totalno bolana, zato, ker sem spet pretiravala. Ja, povdarek je na SPET. to sem naredila že milijonkrat! Ne spim, teram, dokler ne zbolim. In nikoli me ne izuči. Niti pod razno nisem ponosna na to,d a ne boš narobe razumela. to je moja verjetno največja napaka, vedno mislim, da lahko več, kot dejansko lahko. Zato dostikrat naredim več, kot bi kdo drug, ampak zato tudi precej večkrat zbolim in se sesujem. (Ravno zadnjič me je mami skritizirala glede tega - in ima prav, vem.) IN naredim štalo tistim, ki jih imam najraje - v tem primeru navadno naj* lubi, ker nanj pade... In sem se mu opravičila (še predno me je mami skritizirala, ker sem itak že vedela, da ga serjem;) in mi je rekel: "Lubi, vem, da si taka, jaz te mam rad, tudi zato, ker si taka, ker vedno pretiravaš, ker si strastna". Evo, si lahko misliš? Totalno mu je jasno, da ga serjem, totalno me ne mara gledat bolane (to nobenemu ni fajn, videt človeka, ki ga imaš rad bolanega), ampak vseeno mi komot oprosti mojo največjo napako! Ljudje niso tako očitajoči, kot je tvoj notranji glasek! Ko se boš pomirila z njim, boš videla, da so ljudje veliko blažji in manj kritični kot smo navadno sami do sebe...
Preberi si "Zadnje predavanje" od Randyja Plausha (nisem ziher, če sem prav napisala ime in priimek) - ok, je malo važen gospod pisatelj, ampak ima pa par zelo dobrih misli, recimo ta o kritiki bi ti znala pomagat - to mu je (Randyju, ko je bil ta še mulo) razložil pomočnik trenerja, potem ko ga je trener najuril, kaj vse ga serje: "Kritika je dobra - to pomeni, da ljudje še niso obupali nad tabo. Če ti ne bi nihče nič rekel, pomeni, da pa da so že obupali." Mogoče se boš tako nehala bat tega, da bi kdaj kdo rekel slabega o tebi in da bi za nameček imel celo prav (ker zelo verjetno bo imel prav, navadno nas ljudje ne obdolžujejo stvari, ki jih ne delamo...)
Druga stvar pa je to, da si ti sebe naslikaš čisto drugače, kot pa v resnici delaš oz. kot te vidijo drugi: praviš, da se strašno trudiš za odnos, vendar v njeni prisotnosti se zapreš vase ko ena mona in ne zineš ne bele ne črne. (to si sama napisala...) To si lahko ona ravno tako razlaga, kot si ti razlagaš njeno nezanimanje. Samo da pač ni tako zakompleksana in si tega ne razlaga kot da imaš nekaj proti njej, ampak da sta si pač različni in si zato nimata kaj povedat. hvalabogu, da je tako, sicer bi šele bila štala. Ampak tu smo spet pri prvem problemu: zakaj si ti moraš sebe tako naslikat - zakaj ne bi mogla preživet z mislijo, da pa nekje nisi dobra, najboljša, da tudi ti zatrokiraš, se vedeš popolnma neprimerno, itd...
In tretja stvar je to, da imaš na tak način zelo težko iskrene odnose: za vsemi bi se magari plazila, samo da bi te odobravali, da se ne bi kregali, da ne bi bognedaj pokazali na tvoje napake... Ker rabiš občutek, da si v redu, da si dobra. Punca, v redu si, dobra, nič ni narobe s tabo, razen tega .
Problem pri tem je, da te prvič ljudje ne morejo spoznat, kakšna si v resnici, ker se taka enostavno ne upaš pokazat, ker veš, da boš slejkoprej prišla v konflikt z nekom, saj vsi enostavno ne razmišljamo enako... In tako te nihče ne more imet iskreno rad, razen tistih, katerim se res odpreš (predvidevam pa, da je tu samo ena oseba...)
Zato tudi nimaš tiste trdne baze prijateljev za katere bi vedela, da te majo radi, čeprav znaš bit včasih težka in zoprna (ker tega niti sama ne verjameš, ker niti sama sebe nimaš rada, kadar te drugi zavračajo) in potem toliko bolj visiš na odnosih, ki so pač "po defaultu", torej družinskih in hočeš iz njih nekaj, česar ti ne morejo nujno dati...
no, in to je zadnji problem: da potem visiš na ljudeh, ki si tega ne želijo - tudiš se za njihovo pozornost in si hkrati jezna, ker se oni za tvojo ne - logično, ker si pač ne želijo bit s teboj (tako enostavno, ja...) Tako dobivaš vedno nazaj manj, kot daješ in imaš vedno slabšo samopodobo - saj navkljub tvojemu trudu ljudje bežijo od tebe (verjetno svakinja ni edini človek, pri katerem se ti je to zgodilo, je samo do zdaj najbolj iskren človek, ki ti je direkt povedal, da si pač ne želi s teboj stikov, drugi so pa samo palamudili, da pač nimajo časa za kavico ).
To ti lahko garantiram, ker sem bila dostikrat na drugi strani, pa veliko rrjev tu se bo tudi našlo tam, ker je bilo že dosti tem: "kako naj ji še pokažem, da mi enostavno ni do druženja z njo"... In je bilo vedno precej odgovorov . Grozno je biti tudi na drugi strani: ni ti, pa se moraš skoraj zagovarjat, zakaj pa ti pač ni. In potem ker nimaš nekega strašnega razloga (človek je namreč čisto ok, samo ti pač ni), se potem siliš bit z njim, dokler nisi že čisto besen nanj, ker te pač sili v nekaj, do česar ti ni... To je problem pri znancih.
Pri ljudeh, ki jih imaš rad, je pa navadno to, da ti zamerijo, če nisi iskren, če se delaš, ad si boljši - oni te poznajo in se jim malo neumno zdi it to igrico... IN ti se lahko še tako trudiš izgledat najboljša, oni vejo, da ni čisto tako in ti zamerijo neiskrenost, sploh ker potem tudi oni ne smejo bit iskreni s tabo in ti povedat, da pač v resnici nisi taka, ampak taka. In nočejo od tebe vsega truda, hočejo samo iskrenost. To se je meni tudi že parkrat zgodilo, tipičen primer je z mojo mami - in odkar se je ona odločila, da bo enostavno iskrena, se lahko o vsem normalno pogovarjava, se ne strinjava vedno, ampak nama je pa fajn skup, kar nama prej ni bilo. (je pa ona šla na terapijo, da je prišla do tega...) Tašča pa se še ni in imava zato korekten odnos, ampak nič več. Če se ne moreš pogovorit o problemih, ki so, potem si pač samo korekten in prijazen, ampak to je to. In noben drug trud ne pomaga, odnosov se ne da "kupit", ne z denarjem, ne s časom, ne z darili... Hvalabogu .
Ko boš nehala rinit v ljudi in se pokazala v vsej svoji pestrosti, se ne trudila na vso moč prikrit svojih napak in jih opravičevat z napakami drugih (v smislu, jaz sem preprosta, se ne znam rihtat, ampak ona pa zato zapravi ves denar...)takrat te bojo ljudje sprejeli - ljudje imajo radi iskrenost, res! In ti ne bo več treba prosit za odnose, mogoče se bosta celo s svakinjo zbližali.
Sem skoraj ziher, da če bi ti predelala v sebi in enkrat pri njej rekla: "veš, na začetku sem mislila, da si ena koka, ker se tok rihtaš, pa da nič ne razmišljaš in nič ne čutiš in sem bila jezna nate, ker nočeš bit z mano, potem sem pa malo razmišljala in ugotovila, da ni bil problem v tebi, ampak v meni... pa da ni z rihtanjem nič narobe - pač hobi kot vsak drug (vsi za nekaj nepotrebnega zapravljamo denar, sicer bi se nam sfuzlalo)... Ampak sama sem bila kar zakompleksana ob tebi in sem svoje misli projecirala nate, češ, da me ti imaš za manjvredno, pa v resnici sploh ni bilo tako..." da bi bil vajin odnos potem čisto drugačen. Ampak moraš najprej sama do tega prit - če to rečeš, ne da bi to res mislila, pa ne bo nič delovalo...
Upam, da boš kaj od tega premislila - tisto, kar ti ne bo všeč, kjer se boš zdrznila, tisto se splača še 1x prebrat... navadno je tako .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sploh če sta si različni, ne živita skup,... Super če v družini najdeš nekoga, s katerim se lahko vse pomeniš, navadno pa ni tako in imamo zato prijatelje. 
, imej se rada - sama s sabo si nonstop, išči tu skrite potenciale in sem usmerjaj svojo energijo. Pa brez zamere
.
Da gre križat krst svojega otroka s tvojim RD ...
