Zala01
|
IZVIRNO SPOROČILO: endrina Mene je depresija matrala pri prvem otroku. Pravijo da je veliko odvisno od tega kako težek je bil porod. No pri prvem sem se kar namatrala, pri ta drugem pa je šlo vse v eni uri mimo, pa zdaj nisem depresivna. Pri prvem pa sem bila skoz jokava, sploh ko je prišel moj popoldan iz službe, me je moral kakšno urco poslušat kako sem jokala, hlipala, da tega ne zmorem, da nič ne uspem narediti poleg otroka. Pri meni je šlo v drugo skrajnost. Jaz se nisem bala za otroka, ampak mi je šlo vse na živce, da sem doma in druga ne delam kot dojim (kar je bilo prvih par mesecev zelo zelo boleče, ker sem imela ful ful poškodovane bradavice- beri do krvi), podiram kupčke, previjam in uspavam. Zdelo se mi je, da gre življenje mimo mene, ker sem bila skoz doma in se nisem počutila koristno. Ja vem da se to ful čudno sliši, ampak dejansko je bilo to moje najhujše obdobje v življenju. KO se sedaj spomnim na to, ne morem niti verjeti kaj je takrat bilo z mano. No moram rečt, da mi je moj mož takrat zelo pomagal. Popoldan sem malega morala samo nahraniti, potem pa ga je on prevzel, da sem imela čas zase. Šla sem ven - na sprehod, v šoping, pa je blo potem čez 2 meseca ok. Komaj takrat sem uspela uživati. Pred tem pa sem se vedno znova spraševala kaj je lahko na tem da dobiš otroka tako super - imaš boleč porod, cel teden v porodnišnici sem imela glede tega nočne more, potem boleči šivi 14 dni, 2 meseca boleče krvaveče bradavice, čez dan nisem imela minute ne časa zase, vse se je vrtelo okrog ta malega,... No danes na te stvari drugače gledam. Ti pa svetujem nekaj - najdi si nekoga (najboljše je to partner al pa mama al pa sestra če jo maš), potoži se mu kako ti je hudo in vzami si vsak dan čas za sebe - vsak dan vsaj eno urco, ko ne boš rabila nič razmišljat, ampak se boš aktivno sproščala in delal tisto kar ti je všeč. Boš videla, ko boš dobila spet tisti svoj elan in energijo nazaj, bo vse veliko boljše in boš končno uspela uživat v materinstvu. Meni je zdaj pri drugem bebeku veliko lepše, uživam v tem da smo ga dobili, ta prvi ga ima ful rad in mali je pridnikan ko bubica. Endrina, točno tako kot si napisala, se je dogajalo pri meni 4,5 let nazaj. Štos je v tem, da je bil mali zelo zaželen otrok in ne kakšen 'spodrsljaj', ampak tisti čas, ko sem bila sama z njim doma (vsaj v 1. polovici porodniške), so bili res najhujši trenutki, kar se jih spominjam. Verjetno je pripomoglo k temu to, da je bil falotek res zelo zahteven dojenček ali si pa jaz nisem znala organizirat časa. Je pa res, da jaz nisem imela skoraj nobenega ob sebi, mož je cele dneve delal, sorodnikov pa tudi nimam kje zraven. Jaz ti tudi priporočam kakšnega strokovnjaka ali skupino, če ti zdravila ne bodo pomagala. Mene čaka porod drugega fantka čez 14 dni, pa upam, da se mi ti občutki med porodniško ne ponovijo. Ker res ne bi rada šla še enkrat čez to.
_____________________________
Rastemo in radi se imamo...:)
|