linči 312
|
ko sem sama s sabo razčistila, da ČE NE DOJIM NISEM NIČ SLABŠA MAMA OD TISTIH, KI DOJIJO, ko sem se malo sama s sabo pomirila, je blo takoj bolše. In tam nekje pri 4 mesecih sem resnično začela uživat kot mama in sem končnoo začutla tisto pravo pravo srečo. pod tole se pa podpišem tudi jaz popolnoma enako je bilo tudi pri meni. jada, boljše bo. verjemi v to. je pa nekaj. jaz sem šla v nosečnost v nekem romantičnem vzdušju. kolk je to lepo in fino in.... ja je, do trenutka, ko dobiš v roke malo bitje. pol se pa vse na glavo postavi. in nekaj časa je vse narobe postavljeno pol je pa spet luštno. življenje pač. je pa res, da ni tako, kot nam to predstavljajo v lepih pocukranih filmih, kjer so otroci pridni in ne zbolevajo, kjer spijo in so čez dan pravi srčki... no naši mali sončki, znajo biti tudi vragci, ki nas potem pahnejo včasih tudi v kako žalost, otožnost, depresijo,... pogovor. to pomaga. pa sprejetje dejstva, da je sedaj pač vse obrnjeno na glavo. pa da je sedaj otrok center sveta. da se vse vrti okoli njega (meni je bilo to kar težko sprejet. se je začel dret ravno, ko bi jaz recimo kak film hotla pogledat)... skratka. želim ti, da začneš čim prej uživati v materinstvu. ker meni je danes, ko je skoraj 11 mesecev že mimo in se že vračam nazaj na delo, zelo, zelo žal vsakega trenutka, ki sem ga izgubila zaradi otožnosti, obupa. in vem, da bom pri naslednjem ravnala drugače. da se ne bom ozirala na mnenja drugih, ki so moj obup le še stopnjevala, da ne bom gledala tabel, ki označujejo težo,... preprosto bom uživala. in veš kaj še. šele sedaj razumem par, ki je en mesec po porodu odšel s svojim novorojenčkom za tri mesece na Tajsko. ja tkole sem o njiju razmišljala takrat. danes pa si mislim. jaz sem doma obupovala, mož je bil slabe volje, medtem ko sta onadva s svojim sončkom potovala po svetu in uživala življenje. mojih 4 mesecev ne bo nazaj. ampak ponovila jih pa tudi ne bom več. sedaj vem kaj pomeni imeti otroka. ni to kaka romantika, je ogromno dela. ampak je vse poplačano. ko se otroček nasmehne, ko stegne rokice, da bi šel v naročje, ko začne čebljati, se plaziti, hoditi, sedeti, krohotati,... in čeprav si na začetku misliš joj kdaj bo moj tako velik da bo... verjemi vse pride še veliko prehitro in vse mineva s svetlobno hitrostjo. zato, draga jada in vse, ki imate podobne probleme, toplo vam svetujem, da se spravite same s seboj in začnete uživati v materinstvu. v takšnem kakršnem je. en velik vsem, ki vam je hudo. sedaj pa si narišite ogromen nasmeh na obraz in začnite uživati vsak trenutek, ki ga preživite s svojim sončkom. joj, res prehitro mine.
|