tipka
|
Lepo so nas zdresirali, da otrok ne sme biti žalosten, da ima svoje potrebe, da ne sme jokati, nič ne sme skozi dati, okrog njega moramo zgraditi zid, da ga nič ne bo moglo prizadeti, bla, bla, bla.
Nobenga nisem dolgo po riti, bi si raje roko stran odrezala. Zdaj sta stara 11 let. Samo ta teden sem od vsakega pokasirala dve uri joka skupaj. En se je jokal, ker je bil petek, utrujen, v šoli so se nekaj skregali in učiteljica jim je povedala, kaj bodo vse naslednji teden vprašani, nič si ni dal dopovedati, jok, jok, jok,........., drugi se pa čez dva dni jokal, ker se mu ni dalo učiti, moral je iti v svojo sobo, ignorirali smo ga, hodila sem poslušat na hodnik, mali se je pogovarjal sam s sabo v joku, jokal, jezen na ves svet, da ne more biti na računalniku ali pred televizijo, jok dve uri, potem se je vendarle začel učiti.
Jaz sem primer za znanstvenike, kam pripelje zaščita otroka in vzgajanje v princa. Jok ni nič takega, v upravičenih primerih jih je seveda treba pomiriti in pocartati, samo otroci nas hitro pogruntajo in nas začnejo z jokom in drugimi izsiljevanji izkoriščati. Ker smo sprogramirane, da je jok največja katastrofa, ki se lahko zgodi.
Prosim za nasvete, kako se naj prepričam, da se ni treba ob vsakem joku otroka spraviti na rob živčnega zloma?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ga dam na ignore ampak je pol že tak glasen da ne morem nič zravn delat...in se mi cel blok smili k posluša njegov jok... potem mal dvignem glas, in je že mir... ampak če sem sama pa seveda pali ignore....ker pol pride do mene ves cotkan in me lupčka in objema in mi govori ti si moja....
