|
tipka -> RE: Živci (4.2.2006 11:04:40)
|
Lepo so nas zdresirali, da otrok ne sme biti žalosten, da ima svoje potrebe, da ne sme jokati, nič ne sme skozi dati, okrog njega moramo zgraditi zid, da ga nič ne bo moglo prizadeti, bla, bla, bla.
Nobenga nisem dolgo po riti, bi si raje roko stran odrezala. Zdaj sta stara 11 let. Samo ta teden sem od vsakega pokasirala dve uri joka skupaj. En se je jokal, ker je bil petek, utrujen, v šoli so se nekaj skregali in učiteljica jim je povedala, kaj bodo vse naslednji teden vprašani, nič si ni dal dopovedati, jok, jok, jok,........., drugi se pa čez dva dni jokal, ker se mu ni dalo učiti, moral je iti v svojo sobo, ignorirali smo ga, hodila sem poslušat na hodnik, mali se je pogovarjal sam s sabo v joku, jokal, jezen na ves svet, da ne more biti na računalniku ali pred televizijo, jok dve uri, potem se je vendarle začel učiti.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Jaz sem primer za znanstvenike, kam pripelje zaščita otroka in vzgajanje v princa. Jok ni nič takega, v upravičenih primerih jih je seveda treba pomiriti in pocartati, samo otroci nas hitro pogruntajo in nas začnejo z jokom in drugimi izsiljevanji izkoriščati. Ker smo sprogramirane, da je jok največja katastrofa, ki se lahko zgodi.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]
Prosim za nasvete, kako se naj prepričam, da se ni treba ob vsakem joku otroka spraviti na rob živčnega zloma?[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
|
|
|
|