|
RE: Želja po otroku, starši, nosečnost 20.3.2011 1:12:56
|
|
|
|
DragonLady
|
Skoraj identična situacija...pred par leti sva se spoznala, razlika točno 10 let...jaz študentka, še živela pri starših...pa sva se skupaj odločila za otroka, ga uspešno spočela...mojim sem povedala, vendar ne takoj. Pa ne, ker bi me bilo sram ampak zaradi zelo zelo slabih družinskih odnosov. Prva oseba v družini, ki sem ji povedala, je bila moja babica, s katero se ful razumeva. Svojemu očetu sem povedala tako, da sem ga počakala, da je prišel iz službe, mu postregla kosilo in odprla buteljko vina. Ko me je vprašal, kaj praznujemo, sem se samo nasmejala in mu rekla: Čestitam, dedek boš! Je bil kar pozitiven feed back. Materi nisem povedala, ker takrat nisva govorili in sva imeli konkretne fighte doma...oče mi je sam svetoval, naj raje malo počakam, da se odnosi otoplijo med nama. No, pa se lih niso...sem imela takega "super" strica (babica mu je pač zaupala novičko), ki je kljub temu, da je vedel, da moja mati še ne ve, naredil štalo. Enostavno je poklical mojo mater (njegovo sestro) in ji povedal: Ej, a ti veš, da je tvoja tamala noseča? Dobesedno vzel si je pravico in ji povedal. Še danes mu to zamerim, niti pogledat ga nočem. To, kar zadeva mene in mojo družino, mojega otroka, sem želela povedat sama, ko bi bila sama pripravljena. To je moja pravica. No, mislim, da ne rabim govorit, kako je moja mati odreagirala na to...na koncu sem bila vse, samo človek ne. Midva z mojim sva si tko al tko že iskala stanovanje, v roku dveh mesecev sem se odselila od doma. Je pa bilo ta dva meseca pestro doma. Še celo take izjave so bile s strani mojih staršev: Sploh veš, kdo je oče tvojega otroka?, Ti sigurno izsiljuješ enga s tem otrokom..., Pra***a! Kur*a! Kdaj boš že skotila in spokala itd itd... NIKOLI nisem bila promiskuitetna, lahka ženska...tega si resnično nisem zaslužila. odnosi so že prej škripali, ampak tega nisem pričakovala. Ko sem rodila, so najinega sina videli vse skupaj 3x, pa smo se zopet skregali in se nismo videli do sinovega 3. leta starosti...pa še danes se moram konkretno ugriznit v jezik in se kontrolirat, da ne popenim, ko ima moja mati kak čuden izpad. Zdaj imava z mojim že dva otroka, živiva skupaj in se imamo super...kljub problemom vsakdanjega življenja. Če se bojiš povedat, bi bilo mogoče dobro najprej poskrbet za stanovanje, vsaj nejemniško. Da imata s tvojim kam it, če se zgodi najhujši možen scenarij s tvojimi starši... Ali pa malo pretehtat zadeve. Si res pripravljena? Jaz sem prvega sina rodila pri 21.letih, ,drugega pa tri mesece nazaj, torej pri 25.letih...sem bila čustveno zrela in mi ni žal za to. Ni pa lahko brez podpore staršev in družine...verjami, vem...
|
|
|