paris
|
IZVIRNO SPOROČILO: caillou
O, jaz bi se pa odpravila na pošten pogovor k njej (na štiri oči) in ji povedala točno tisto kar ji gre. Ne bi ji pustila do besede vse do takrat, dokler se ne bi sama do konca sprašila. Igrala bi na najbolj ranljive strune, saj je sama že močno prizadela človeka, ki je njen in naj bi ga imela rada. To si v tem primeru ti, pa če me potem nikoli več ne pogleda. Namesto da bi se veselila tvoje sreče skupaj s tabo, te pohodi kot neubogljenega cucka. In kdo hudiča ji je dovolil, da ti lahko sodi in se dela norca iz tistega, kar ti je zelo dragoceno.
Očitno je, da si že marsikatero požrla.Vse za ljubi mir, kajne ? Veš, nekoč bo tudi tebi prekipelo.
Žal pogovor ne bo pomagal, ker, če je kaj podobna moji, potem bo gonila svoje do nezavesti, lahko ji dokažeš, da nima prav, ampak ona bo še kar tupila! Nima smisla, enostavno se moraš v sebi odločiti, in si reči, ne dovolim si več, da bi me mama prizadela s svojimi besedami, jaz sem odrasla, odgovorna ženska, nikomur nisem nič dolžna, zame so pomembni samo moj mož in moji otroci, pika!!!
Stike z materjo omeji na nujne, kadar te klicari po telefonu nimaš časa in podobno! Nikar ne dovoli, da bi ti nabijala občutek krivde.
Kar se tiče očeta je pa tako, morda se bo slišalo kruto, ampak tvoj oče je odrasel moški s svojo voljo,in če mu življenje z mamo ne ustreza (česar pa ti ne moreš zagotovo vedeti), bo pač moral ukrepati sam, ti mu tukaj ne moreš prav nič pomagati. Vi trije niste več družina, tvoj oče in mama sta družina, in ti, tvoj mož in vajini otroci ste družina!
Upam, da si razumela point!
_____________________________
Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)
|
Natisni
Samo rekla sem, adijo mami in odložila.... Ni klicala nazaj. Moj ni fant, moj je meni mož, najboljši na svetu. Samo srečna sem, da sem šla tako daleč od doma... 
. Žalostno, da se kdorkoli tako obnaša do svojega partnerja, očeta svojih otrok ali do mame svojih otrok (da me ne bo kdo napadel). Tako kot je rekla Tekila, vsak si izbere takega partnerja kot njemu odgovarja in ne takega kot mu dajo direktivo starši. Važno je, da si ti srečna, to je vse kar šteje 
. Tudi jaz mame ne bi klicala, če bi se tako obnašala do mene ali mojega moža 
Imela sem nešteto pogovorov z njo, lepih ,grdih..vse sem poskušala,ampak ni nič pomagalo.Na koncu sem govorila samo še..aha,ja,o.k...karkoli sem ji potrdila,da sem le imela navidezni mir.Z njo se pač ni dalo normalno pogovarjati, žal.Zato ne vem ,če bo avtorica teme kaj dosegla pri svoji.Mislim,da so to pač taki ljudje,ki morajo vedno imeti nekoga, ki ga žalijo,da s tem sami sebe prepričajo,kako so oni boljši.Čudno,ampak po moje tako je.
To sem itak že navajena, da si v svoji glavi ustvari take in drugačne zgodbice, ki jih tako napleta, da na koncu že sama sebi verjame. Evo in za posladek, pravi, da med nama nekaj škripa. Moj mož pa pravi, da vse, kar pri nama škripa, je najina postelja. 
. res, te čist zastopm.
, se pa dostikrat smejimo na njen račun. pokličem jo če je res že dolgo nisem in me zapeče vest. če me pa ona kliče, pa dvignem samo, če sem pri volji oz. jo pokličem kasneje ko imam dovolj močne živce. 
