leonardo
|
Poka  ja, se v celoti strinjam s tabo - jaz sem pač na srečo tista, ki ima, kot si zapisala "naravni dar", sreča za mojega, pa za vse tiste, ki jim že leta razlagam matematiko, fiziko, pa še marsikateri drugi šolski predmet; pa sem jo razlagala že svojim sošolcem v gimnaziji ... pa je imela naša profesorica (krasna!!!!) vsa pedagoška znanja; njena razlaga je ležala nam nekaterim, drugim ni šlo in je bilo treba isto stvar povedat drugače... pa konec koncev je to povsod, ne samo pri matematiki
se strinjam, da je didaktika pomembna, ampak - kaj pomaga narejen izpit didaktike tistemu, ki nima "naravnega daru", ali pe še sam ni čisto s sabo razčistil, kaj pravzaprav razlaga  , ker saj vemo, da so tudi taki vmes....; poleg tega - so določeni načini podajanja snovi, ki pri enih užgejo, pri drugih spet ne - večji je razred, težje je najdet nekaj, kar bi bilo pa za čisto vse OK
tudi zame ali za nas (našo ožjo družino, pa tiste, iz katerih z možev "izhajava") sta znanje in izobrazba veliki vrednoti, zato se dobro zavedamo, kaj zmoremo in kaj ne...sem že v prejšnjih komentarjih napisala, da za tsto, kar ne gre, poiščeš ustrezne učitelje (naši jih imajo npr. za jezike - sicer midva govoriva oba odlično angleško, ampak to ni znanje, ki bi ga midva prenašala naprej - lahko pomagava, ne pa učiva! that's all)
bi te popravila mogoče glede tega, da ima šolanje doma več slabosti kot prednost - jaz bi rekla, da je dvorezni meč; najprej se moraš sam kot starš dobro zavedati, ali si to sposoben speljat in otroku nudit vsaj enak izobrazbeni standard, kot mu ga nudi javna šola (sam ali tako da mu zagotoviš za vsak predmet privat inštruktorja - učitelja...; to je tvoja izbira, kako), potem rečeš ja ali ne; jemat otroka iz šole zaradi svoje npr. neke osebne frustracije pa ne!
naš šolski sistem ni slab - je obupen! definitivno rabi spremembe, ampak vprašanje, če si jih starši pravzaprav želijo? tako je dosti bolj enostavno, da se krivda za vse slabo preklada med šolo in starši, nihče ni kriv oz. so krivi vsi, takratko pa potegnejo otroci oz. generacije otrok, kar bo pa imelo daljnosežne posledice že čez par let in jih še desetletja ne bo kar tako lahko odpraviti. saj si tudi ti sama napisala, da te je strah, če boš morala svoja otroka vpisat na "svojo" šolo.... in zakaj toliko staršev to "vpije", pa jih nobeden "ne sliši" - saj poznamo najpreprostejši odgovor: ti ni prav, pa pojdi drugam; ti ni prav, šolaj doma; če je za druge dobro, bo tudi zate....ja, včasih, pa rečeš: se ne grem več! in "izstopiš" iz sistema
pa še pripomba o izbiri šole: ja, se strinjam tudi glede zamenjave šole, pa da so tudi odlične šole... ampak to lahko rečeš v večjem mestu, kjer imaš tudi kaj izbrat; kaj pa tam, ko je na razpolago ena sama šola (in ta ne spada med odlične šole), ali pa "2", tako da isti učitelji poučujejo na obeh, ker nimajo polne obremenitve zaradi premalo ur, zaradi premalo otrok, pa premalo razredov....???
mi smo enega speljali skozi celo devetletko v javni OŠ - z drugim delamo od 2.triade doma; v teh dneh je zaključil 7.R; kdorkoli se odloči za tazadnji način, naj se zaveda, da je po svoje "zabaven", ampak zahteva veliko več doslednosti in organizacije celotne družine; preverjanja - celoletni izpiti iz 9-ih predmetov v 3-eh/4-ih tednih ob koncu leta so stresni predvsem za otroka, pa tudi za družino (spomnite se izpitov na faxu in to je povsem primerljivo - pisni, ustni pred komisijo! - vsaj 3 šolske ure); lahko pa rečem, da se je tak otrok (jaz jih imenujem "izredni šolarji", kot so "izredni študentje"  ) v primerjavi z "rednim šolarjem" bolj samostojen pri učenju in se že zgodaj nauči učiti kompleksno, primerljivo z načinom učenja v srednji šoli, tudi na faxu; spoznali smo nekaj otrok, ki se tako šolajo in res velja to za vse od njih
|
Natisni
Tudi jaz razmišljam o šolanju otroka doma. Ker sem tudi sama učiteljica, vem, da bi bilo moje domače okolje veliko bolj učno bogato in vzpodbudno, kot šolsko okolje. Sem pač zelo kritična in zahtevna mama, s širokim vpogledom v načine učenja in poučevanja otrok, zato veem, da šola ni ravno vzpodbudna pri razvijanju otrokovega potenciala in notranje motivacije. Šola je namenjena "militariziranju" otrok, ker pač morajo vsi poslušat, sledit, bit tiho in ubogat, ko učiteljica govori. Ni veliko prostora za individualen pristop, skupine so prevelike, otrok si ne more sam izbirat dejavnosti, glede na lasten interes... še in še je argumentov. Če kdo dvomi, si lahko prebere argumente za šolanje doma v literaturi: Dayna Martin RADICAL UNSCHOOLING, Maria Montessori SRKAJOČI UM in ODKRITJE OTROKA ali THE DISCOVERY OF THE CHILD, John Holt TEACH YOUR OWN in druge. Poglejte na spletu. 
nekdo začne z vprašanjem glede info - dajte mi čimveč informacij, kako to naredim in potem se na forum oglasijo vsi pametnjakoviči, ki strsajo svoja mnenj (predvsem odklonilna) glede socializacije otrok....HALOOOOOO?!?! če nimate info o tem, kako se to počne, če nimate s tem izkušenj, potem PROOOOOOOOOOOOSIIIIIIIIM, se tega foruma ne udeležite 
rjovite drugje 
- tako namreč v medijih (TV, Lady in ostala strokovna literatura 
. Pa to moje pisanje ne gre na račun obračunavanja z učitelji - sistem je pač sistem in ali plavaš kot riba v ribniku ali greš...mi smo se pač tako odločili 
; a ja, pa na svojo matično šolo vsaj prijavi (šolski okoliš), da ne zamudiš datuma, potem že lahko vlogo prekladaš, če dobiš drugo šolo, ki te hoče 
; pa poglejte katere izpite otroci delajo 
; kakšna je pa razlika med "rednim" in "izrednim" študentom ali pa tistim "z" in "brez" statusa??? 
; če misliš o "SOCIALIZACIJI", nisi na pravem forumu, ker si tu gor "izmenjujemo" samo TEHNIČNE INFORMACIJE; pa še tolko v vednost, ker smo tu sami čudaki, ki šolamo otroke na domu, prelistaj malo Ustavo, pa poglej malce, kaj noter piše o starših in šolanju, pa od tam navzdol še ostale predpise 
ja to pa je stvar vaše osebne zavzetosti, organizacije, doslednosti, inovativnosti 
še zadnje "dodelave", pol pa štartamo z izpiti - zdej "smo" v 7.r; ko boste pa vi do tja "prilezli" se javi, pošljem material za učenje; vse na PCju, varno spravljeno in tudi prekopirano nekajkrat 
