Splišni
|
IZVIRNO SPOROČILO: Nalina
kar naenkrat opazim eno mamico s punčko, ko stojita pred tistim aparatom za sladoled. Pa mamica praša svojo malo punčko: "Kateri sladoled boš? Boš čokoladnje, vanilijevega ali jagodnega?" Boga punčka je bila tako zmedena, da sploh ni vedela kaj naj naredi. Padla je v totalno stisko. Pa mamica:" no kaj, katerega boš?"I n tako se je nadaljevalo kar nekaj minutk preden se je mamica končno odločila, da ima punčka itak najraje čokoladnega in ji ga dala.
Gre res za banalen primer, ampak ... pustimo otrokom, da so otroci in starši sprejemajmo odločitve. ;)
To pa ravno ne drži. S tem, ko daš otroku možnost odločitve prav pri takih primerih, kjer so mu tri stvari zelo ljube, je pri tem pomembno, da se otrok mora nečemu odpovedat. S tem, ko premišljuje, kateri okus od stastnih BI izbral, se MORA ODPOVEDAT drugemu okusu in to je dobro za vzgojo otroka. Da se neuči, da vsega ne more imeti in da se mora čemu tudi odpovedat. Prav ta primer uporablja na svojih predavanjih Bogdan Žorž in jaz njemu kar precej verjamem.
Je pa tako s tem "dolgčasom". S tem punčka itak ni mislila, da se bo dejansko dolgočasila, ampak se boji, da bo imela preveč domotožja. Najbolje jo poznate starši sami in tudi veste, ali je kje že bila kakšen dan brez vas ali ne. Fino je, da jo spodbujate, da gre, ker na teh taborih se razred res zelo poveže, otroci so po tem veliko bolj navezani eden na drugega in prijatelji me seboj, kot so bili prej. Res je fino, kot so rekle že pred menoj, da pa se ji v tem primeru ne da možnoisti izbire, ker se stvar mogoče po nepotrebnem zakomplicira. Ampak zdaj je, kar je.
Res je zdaj proti njeni volji jo težko poslati na ta tabor. Moj otrok je tudi v 1. razredu, ampak oni so na tabore šli že z vrtcem. In fino, da so šli, ker se mi zdi, da je tam pri enih 5 letih otrok na "stopnji cigančka", jaz pravim temu. Takrat ima eno željo po osamosvajanju in bi kar nekje drugje prespal. Ali pri babici, teti ... kjerkoli že bolj v domačem okolju in je fino, če se to izkoristi, da se potem zapomni, da je tudi brez staršev sposoben preživeti noč. Pri nas je bilo na začetku tako, da je hotel spati pri babici, takod a mu potem tudi z vrtcem ni bilo težko iti. Ker je poznal sam sebe in svoje občutke ob tem, če naju o očkom ni poleg.
Pri vas se mi zdi, da punčka še ni bila nikjer čez noč brez vas. Kaj pa če bi jo poizkusili s čim podkupiti? Moj otroj je letos mogoče malo "cvikal", pa se je spomnil, kaj mu bi pomagalo. Sicer ni tega rekel z besedami, a veš kaj b mi pa pomagalo, da bi imel manj domotožja, če bi preusmeril misli drugam, ampak me je pa prosil, če bi mu lahko v potovalko skrila kakšno presenečenje, da bi potem on to tam, ko bi ven pakirali, našel in bil ful vesel. Se mi je zdelo, da se je fino spomnil, in sem mu res v toaletno torbico skrila eno plišasto miško (novo, seveda), še v en žepek v torbi pa igračko motor, ki jih ima rad (tudi novega, seveda ). Tako je vedel, da ga nekje v tobi čakata dve super presenečenji in je lažje šel na pot. Saj potem poslavljanje itak ni bil noben problem, ampak očitno se je pa prej doma malo bal, da mu pa mogoče bo in je tako v pričakovanju tistega vznemirjenja, ko bo našel presenečenje v svoji torbi, ko bo že na taboru, sam sebe vrgel na finto, da je mislil odvrnil od negotovsti in tesnobnega občutka, Jih je zamenjal z vznemirljivim pričakovanjem.
Poskusite jo na ta način motivirati, mogoče bo pa ratalo. Saj ko bo enkrat tam, na taboru, bodo itak imeli toliko prijetnih opravil, da resničnega domotožja ne bo imela. Samo strah jo je, da ga pa bo imela, to pa verjamem. Mogoče bi jo to pomagalo odvrniti misel od tega strahu. Pri nas je super delovalo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) izgubljenega. drugače je zelo družabno bitjece in nima nobenih težav v šoli...
