Gina
|
Tabori so točno, natančno, do pičice taki, kot jih je Zimska opisala. Moji otroci so sicer vzgajani v zelo samostojne osebe in so vsi trije šli zgodaj na tabore. Dva že pri 4. letih, ker sta si tako želela, pa še jaz sem se čudila, da sta cel teden zdržala na morju vsa zadovoljna, en pa je šel na tabor pri 6., ampak vsi trije so bili zelo samostojni in tudi družabni in zaupali so, da bo vse ok, pa tudi niso bili "spackani", da bi jim bilo vse brez veze, zanič, prehudo ali prenaporno se prilagajat. Sklepam da večina tistih otrok, ki rečejo, da so "preveč navezani na dom", v bistvu trpi zaradi tega, ker bi se na taboru morali prilagajat večini v rečeh, ki jim niso tako fajn, kot krog družine, vendar jim s tem če ne gredo, še bolj odvzamemo možnost ugotovit, da je družba in družabno preživljanje prostega časa z vsemi plusi in minusi vred vendarle zelo fajn zadeva. 6-letniki so sami po sebi že čisto sposobni biti brez staršev brez kakega hudega stresa. Ni jih potrebno tako v vato zavijat. Je pa tako, da bi se jaz, če moj otrok resnično ne bi hotel iti, vprašala, kaj jaz delam narobe, da otroka tako zelo vežem nase, ali pa morda, česa se otrok tako boji, kaj mu tako zelo ni fajn, da ni sposoben pretrgat nitke, ali ga kje pretirano razvajam, da mu je prilagajanje tako zelo težka reč. Silila? Ne, silila ga pa ne bi. Brez smisla je to. Bi pa delala kot starš na tem, da otrok pridobi dolgoročno na samostojnosti, pa predvsem na tem,d a bi ga nehala v neki smeri razvajat. Vsi šolski otroci v moji zgodovini poučevanja, ki niso šli na tabore, so imeli zgoraj omenjene sindrome, pa niti en starš od teh otrok, ne bi priznal, da je temu tako, saj reči ni tako videl.
|