JASNA D
|
Jasna D, kakšna pa je zate tista mera, koliko pustiti otroka jokat? Saj vem, da naj bi bilo tako kot praviš, ampak ko ga je tko težko poslušat jokat:)
Glej, ne znam ti definirat koliko je tista meja. Povem lahko samo to, da je ta drugi otrok (pupa) bila kot dojenček drugačna že iz porodnišnice ven. Čeprav je tudi iskala pozornost in je pojokala, nisem kar takoj skočila, tako kot pri sinu, marveč sem se ji samo oglasila ali pokazala (čeprav sem imela izvoljen "cajt", da bi jo pestovala). Pa nisem, ker sem vedela, kam to pelje. Pozabila sem, koliko časa je trajalo, da je nehala "zahtevat nošenje", ampak kaj več kot dober teden ne. Pa da se razumemo - tudi moja pupa je bila na mojih rokah (ne le v času dojenja in nege), tudi z njo sem se igrala, telovadila, se hecala in tako dalje.
Druga pesem pa je jok ob uspavanju. Rekord imam 1 uro in 47 minut......Že nekaj dni pa samo izsiljuje s trmo, niti ni to jok, pa traja cca 15 minut, da jo zmanjka. Vem samo to, da se pri obeh začela prepozno.
Sicer boš pa tukaj in drugje dobila zelo različna mnenja. Jaz še vedno pravim, da če je otrok zdrav, sit in previt, ni nobene panike, če se malo joče. Saj konec koncev jih je treba navadit na to, da vedno vsega, kar želimo, ne moremo imeti - vsaj ne kar takoj tisti trenutek. Marsikatera bi ti povedala ravno nasprotno - na porodniški si zato, da se 100% posvetiš svojemu otroku. Pa če se joče zato, ker hoče biti samo na rokah, je to tvoja dolžnost in jo moraš izpolniti. Malo grobo napisano, ampak sem zasledila tule gor kar nekaj takih mišljenj. Moje je pač drugačno. Ne bom sužnja ne svojim otrokom, ne svojemu možu. Tudi mene nihče ne streže pri riti in pri glavi, še manj pa, da bi kdo ugodil vsaki moji muhi.
Želim ti čim več potrpljenja in močne živce.
Jasna
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Noče biti sam niti minute. Če me ni v sobi, je jok, včasih pomaga, da me samo vidi (ko je naspan), ponavadi pa je treba ga nosit, mu pet, kazat kake predmete, telovadim z njim v naročju ali pa telovadiva tako, da leživa na tleh, pa njemu razgibavam roke in noge, pa pleševa, pa v ogledalo se gledava, pa skozi se prestavljava - zdaj v posteljo, potem v ležalnik, pa v njegovo posteljo, pa na kavč, pa na tla, pa prostore skozi menjavama. Potem pa mi že tudi zmanjka idej. Star je 5 mesecev in pol in je tako že od začetka, s to razliko da je na začetku tudi na sprehodih bila kriza in jok, pa od začetka ni hotel nič bit v ležalniku, zdaj je to bolje. Jaz mu pač posvečam čas, ker sem tako celo leto doma zaradi njega, včasih pa sem že res utrujena. Ena mamica mi je pred kratkim svetovala, naj ga pustim jokat, ker itak samo tečnari, pa nič ni hudega, če malo joče. Jaz pa ga nekako ne morem kar pustit. Ko se ukvarjam z njim, je res dobre volje in skozi nasmejan. 
. Če obupuješ že sedaj, ti naj povem samo to, da te težaško delo šele čaka. Ta prvi je bil takšen (pa še malo bolj zahteven, kot ti opisuješ svojega) kot tvoj, pa sem jaz budalo popustila pred pritiski "žlahte" in ga nisem pustila kaj več kot pol minute jokat, pa še danes nosim "posledice"....... 
. 
