»A si videl v kopalnici?« me je pozdravila z vprašanjem. »Ne, kaj pa,« sem odvrnil, čeprav sem vedel, zakaj gre. Živčen nasmešek in pordela lica so izdajala vznemirjenje, ki je lahko pomenilo samo eno. Nosečniški test je pozitiven! Tudi meni je udarila kri v lica. Slabost in vse ostalo, kar jo je mučilo zadnje tedne, je bilo sicer dovolj zgovorno, tako da o kakšnem velikem presenečenju ne moremo govoriti, a test z vsemi tistimi odstotki je le test. Ali novico nestrpno čakamo ali pa se je bojimo, prvi trenutki so vedno enaki. »O, madona, zdaj gre pa zares, sranje, to je to,« in podobno mi je odzvanjalo v glavi, medtem ko sem od sreče objemal bodočo mamico. Ko panika mine, se življenje za nekaj časa vrne v skoraj normalne tire. Zazdi se nam celo, da nosečnost, če odštejemo jutranje slabosti in nekaj ostalih tegob, ki mučijo predvsem mamico, sploh ni ne vem kaj. Prijateljem še ne smemo črhniti, pa tudi naše mame, pa čeprav že zadnjih pet let upajo, da jim bomo, ko nas bodo vprašale, ali je kaj novega, povedali prav to, bodo morale še malo zdržati. Na zunaj se še nič ne opazi in mamica, ko se zjutraj sestavi, je še vedno poskočna kot prej. Vse to deluje na moške prav uspavalno. Mogoče pa se sploh ne bo nič spremenilo?Če ne bi bilo stalnih pogovorov, ki imajo odslej le eno temo, ne bi nič motilo udobnega izmikanja realnosti. Nosečnost, seveda. Vse z namenom, da tudi nam počasi kapne, da sedaj  gre pa zares, čeprav vse skupaj vztrajno potiskamo nekam nazaj, v najbolj oddaljen kotiček zavedanja, samo da nam ne bi bilo treba preveč razmišljati o opremljanju otroške sobe. Čeprav je devet mesecev dolga doba, ne smemo podcenjevati moške sposobnosti ne ukreniti ničesar in mamice to dobro vedo! Poleg tega imajo na voljo celo goro knjig, revij in priročnikov o nosečnosti in otrocih, da o internetu ne izgubljamo besed. Na koncu pa ne glede na to, kako vztrajni smo pri svojem upiranju, tudi mi »zanosimo«. Sam sem recimo pri sebi opazil kar nekaj simptomov nosečnosti, od motenj spanja, razdražljivosti, povečanja telesne teže in jutranje slabosti. To zadnje se je zelo očitno pojavilo jutro po tem, ko smo s prijatelji nazdravili očetovstvu.

Pred šestimi meseci si je semenčica mojega prijatelja drznila napasti jajčece moje prijateljice, katerega zaščitna ograja je popustila in čez mesec dni ... "Imam novico, ne morem po telefonu ...". Zaobljubljena žurerka in zaprisežena "nejazpanitislučajnošenebommama" mi je zgroženo priznala: "Ojej, noseča sem!" Priznam, nisem čisto točno vedela, kako naj doreagiram, ali skačem od veselja kot se spodobi (pa ne samo zato, ampak tudi zato, ker je to res lepa novica); mogoče zaprepadeno sočustvujem z njo, češ, to je pa res grozno in kaj zdaj; ali pa spodbudno in strokovno povem (kot da bi imela že najmanj dvajset_ nosečnosti za sabo, pa moram takoj priznati, da nobeno moje jajčece ni še nikoli popustilo :), da bo vse še ok. Ubrala sem mešanico vsega in skupaj sva, kot je to v najini navadi, našli kup nadvse smešnih komentarjev na to temo.