petek, 11.2.2011
moja_sedmica
Otroci, otroci, otroci, naši mali zakladki. Obožujem trenutke, ko opazujem mojega dvoletnika pri vsakdanjih 'opravilih'. Kako je poln sreče in veselja in ima vsak dan toliko za postoriti. Njegova prikupnost me osrečuje in ko ga takole gledam, se zavedam, da ni nič pomembnejšega od njegovega zdravja in naše družinske ljubezni.
torek, 21.12.2010
rr_raziskuje
Ali še vedno znamo začutiti pravi praznični utrip? Se veselimo praznovanja z otroki? So staršem otroci med prazniki res odveč? Starši raje praznujejo brez otrok?
ponedeljek, 22.11.2010
daschi
Pritekel sem v bolnišnico in se zahvaljeval višji sili, da sem kljub hitrosti pripeljal varno. Mudilo se je, nisem gledal na ostale udeležence v prometu, ne na semaforje. Šlo je za življenje.
četrtek, 29.7.2010
guppy
Ste se kdaj vprašali, če ljudem izkazujete ljubezen na svoj ali njim lasten način?
sreda, 14.4.2010
guppy
Uz tihu reku,kroz rosnu travušetali smo tada.Nežni poljupci i zagrljaj u noćipokazali su mi šta ljubav znači.
torek, 8.12.2009
peshich
...sem si rekel:"precej časa je že minilo od tvojega zadnjega vpisa, napiši kaj na blog vendarle!"
petek, 27.11.2009
wahoo_rr
Nekega dne je šla Ana urejat dokumente na maticni urad. Ko se jo vprašali, kaj je njeno delo, je oklevala. Ni vedela, kam naj se uvrsti. Zaposlen za okencem je vztrajal: “Ali imate sploh delo?” »Seveda imam delo,” je vzkliknila Ana. “Mama sem.” “Tega ne uvršcamo med delo. Zapisal bom gospodinja,” je hladno zakljucil uradnik. Anina prijateljica Julija je izvedela za ta dogodek in dolgo razmišljala o tem. Kmalu se je znašla v enaki situaciji. Oseba, ki jo je sprejela, je bila sposobna uradnica, ki ji je veliko pomenila kariera. Obrazec je izgledal dolg, zelo dolg, brez konca. Prvo vprašanje je bilo: “S katerim poslom se ukvarjate?" Julija je malo pomislila in, ne da bi niti sama dobro vedela, odgovorila: “Profesorica razvoja otrok in cloveških odnosov sem.” Uradnica je cudno pogledala in Julija je morala pocasi ponoviti in poudariti pomembnejše besede. Ko je bilo vse zapisano, si je zaposlena drznila vprašati: “Lahko vprašam, s cim se pravzaprav ukvarjate?" Vprašanje ni Julije ne zbegalo niti razburilo. Z mirnim glasom in cisto sprošcena je razložila: “Razvijam dolgorocni program znotraj in izven doma.” Ko se je vzpenjala v zgornje nadstropje, je zaslišala najmlajši projekt, sincka starega 6 mesecev, ki je preizkušal novo tonaliteto svojega glasu. Srecna je Julija vzela sincka v narocje in pomislila na radosti materinstva in odgovornosti, ki jih prinaša. In razdajanju, ki mu ni konca... “Mama, kje so moji cevlji? Mi lahko pomagaš narediti domaco nalogo? Mama, dojencek ne neha jokati. Me prideš iskat v šolo? Boš prišla na moj plesni nastop? Mi boš kupila...? Boli me trebuh... Mama,...” Sedla je na posteljo mislec: “Ce sem jaz profesorica razvoja otrok in cloveških odnosov, kaj sta potem babici?" Kmalu je tudi zanju našla naziv: Magistri razvoja otrok in cloveških odnosov. Prababici: Doktorici. Teta: Profesorica - asistentka. In vse ženske, mame, soproge in prijateljice: profesorice umetnosti NAREDITI ŽIVLJENJE BOLJŠE. V svetu, kjer se pripisuje “titulam” tako velik pomen in kjer so specializacije velik izziv, postanimo specialistke umetnosti, ki ji je ime ljubezen! Posebno, edinstveno, enkratno...Da se zavedaš, koliko si vredna! Danes...jutri...vedno…