Aprila lani sem z vami delila zapis o svojem pokojnem dedku. Najdete ga lahko tukaj. A ni kaj, da leto 2011 ne bi prineslo še kaj podobnega naokoli, ob približno enakem času. Včeraj je umrl moj drugi dedek.

Kaj ni lepo, ko se kakšen dan izkaže za naravnost fantastičnega? Tudi v rani starosti štirinajst mesecev človeček dobro ve, da obstajajo dobri dnevi in tudi slabi dnevi. So dnevi, ko boli trebušček, skelijo dlesni in se nič ne zgodi tako kot bi se moglo. Vse mamljive stvari so izven dosega roke, za večerjo spet dobiš zelenjavno juho, potem pa kakšen idiot ropota z vrati ravno takrat, ko človeček hoče zaspati. Edina tolažba ob takšnih dneh so glasni krikci, ki jih z veseljem spuščam iz ust, da odmevajo po sobici, kuhinji in spalnici, kjer običajno lenarijo mamica, ati in Honey. So pa tudi dnevi, ko je jutranje mleko pogreto na ravno pravšnjo temperaturo in me takoj po zajtrku ati pritrdi v nahrbtnik ter z menoj na ramenih oddrvi v višave. So dnevi, ko je trebušček prijetno poln in so zobki ravno pokukali na plan. In takrat se človeček počuti tako dobro, da kriči od samega veselja, ker dobro ve, da tudi krikci radi in pogosto uživajo v radostih življenja. Sploh kadar je dan lep.

Moj dedek je že dolga leta pokojni. Po moje do današnjega dne nisem zmogla izgovoriti ti dve besedi skupaj: "dedek" in "pokojni". Njegova smrt me je zelo prizadela in še danes gledam na ta dogodek z varne razdalje.