Hoja po dveh nogah ni ravno najbolj preprosta stvar na svetu. Če mi ne verjamete, skušajte hoditi pod vplivom nekaj kozarčkov alkoholne pijače preveč. Vsekakor takšna hoja ni najbolj elegantna niti najbolj primerna, kaj šele varčna. Od alkohola omamljen človek cikcaka po cesti sem ter tja, kot bi iskal zlat prstan, ki ga je na isti ulici izgubil dan poprej. Nikakor ni najbolj preprosto loviti ravnotežje na tako nerodnih zadevicah, kot so naše noge (k sreči so ženske hkrati tudi ena najlepših stvari). Podplati so smešno majhni in predaleč od možganov, da bi dobro vedeli, kaj se z njimi dogaja. Zato se mi dozdeva, da moram izraziti veliko spoštovanje do vseh, ki ste komaj začeli uporabljati svoje spodnje okončine še za kaj drugega, kot brcanje v zrak in cepetanje.

Saj veš kako je... Rečeš "nikoli več" in "hvala", zakorakaš naprej in mine nekaj let... in spet - ta spomin iz preteklosti se spremeni v sladko otožnost in željo po "še"... In spet me je zapeljala... ta melodija.

Ne čuje me više niko, ne zna, da mi duša pati, čekam vesti mojih dragih, čekam da se pismo vrati…

Prebuja se... kakor mali cvet, ki dvigne svojo glavo proti nebu. Pogleda navzgor in se jo trudi držati pokonci. Da ga veter ne bi zazibal. Da ga višina ne bi utrudila...

Začetek tedna…