Verjetno tega res ni potrebno posebej poudarjati in znova in znova razglašati na vsakem koraku, vendar ... Tudi moje življenje je v rokah vseh tistih, ki svoje jeklene konjičke na štirih ali dveh kolesih preganjate preko vseh meja. Če bi naletela na takšnega norca, ki zaradi hitrosti ne bi zmogel več kontrolirati svojega vozila, v bistvu prav veliko kot upati na to, da preživim, zagotovo ne bi mogla. Zato, POČASNEJE, prosim!

kot sem že zadnjič napisala, je neverjetno, kakšne preizkušnje nam življenje daje, in kako je dejansko od nas odvisno kako se bomo to sprejeli. Ali bo za nas neprecenljivo darilo ali samo še eno prekletstvo. Danes sem izvedela, da je imela znanka par tedno nazaj spontan splav. Iskreno sem bila čisto presenečena, šokirana. Prava misel je bila, pa tako sta si želela tega otroka. Bodoči bivši očka, je še sedaj čisto iz sebe. In ga čisto razumem, tudi jaz bi bila. Par dni nazaj zvemo, da je izgubil življenje Jure. In pustil za seboj ženo in sina. Ne želim si biti na nijunem mestu, a se zavedam da se lahko tudi tako zgodi. Pa vrjetno nikoli nisi dovolj pripravljen. Zadnjič sem po listala eno izmed trač revij. In bil je velik naslov Alen Kobilica. Pa kaj bi marskikdo rekel. Pač uspešen maneken, ki ima čudovito življenje in mu je življenje vse podarilo. Res je. Ampak po bolezni je zgubil vid, ampak fant še zdaleč ni izgubil upanja. Upam, da vsi ljudje, ki jih prizadenejo težke situacije, na koncu vidijo majhno lučko, tudi če je majhna - vsaj obstaja. In upam, da zjutraj, ko vstanemo, da nam ne bo vseeno če sonček sije, in da se zbudimo ob človeku, ki nam največ pomeni, ali pa delimo kopalnico z moškim, ki ne spošča pokrova od školjke - ampak ta moški je samo naš. Čez dan, upam da se zavedamo da rišemo v vsakem trenutku našo mojstrovino, ki jo lepšajo ljudje, ki jih imamo radi in v nas svet prinašajo lepe barve in vibracije. In ko se ponoči vležemo k spancu, da bomo hvaležni za vse tisto kar nam je bilo dano, pa tudi za slabe stvari- ker te so nas okrepile, da smo vsak dan boljši, in upamo na še lepši jutri.

Vrtec, septembra najbolj obravnavana tema staršev, katerih otrok gre prvič v 'tuje' varstvo. Dobro opravičilo, da zadnje čase pišem le še o tem, mar ne? Danes ne bom govorila več ne o uvajanju, niti ne o Gajevem počutju v vrtcu, temveč o njegovi prvi 'vrtec' virozi. Vročina, bruhanje in driska so po zadnjih informacijah hit meseca septembra, viroza, za katero je zbolelo že kar lepo število otrok.

Kaj ni lepo, ko se kakšen dan izkaže za naravnost fantastičnega? Tudi v rani starosti štirinajst mesecev človeček dobro ve, da obstajajo dobri dnevi in tudi slabi dnevi. So dnevi, ko boli trebušček, skelijo dlesni in se nič ne zgodi tako kot bi se moglo. Vse mamljive stvari so izven dosega roke, za večerjo spet dobiš zelenjavno juho, potem pa kakšen idiot ropota z vrati ravno takrat, ko človeček hoče zaspati. Edina tolažba ob takšnih dneh so glasni krikci, ki jih z veseljem spuščam iz ust, da odmevajo po sobici, kuhinji in spalnici, kjer običajno lenarijo mamica, ati in Honey. So pa tudi dnevi, ko je jutranje mleko pogreto na ravno pravšnjo temperaturo in me takoj po zajtrku ati pritrdi v nahrbtnik ter z menoj na ramenih oddrvi v višave. So dnevi, ko je trebušček prijetno poln in so zobki ravno pokukali na plan. In takrat se človeček počuti tako dobro, da kriči od samega veselja, ker dobro ve, da tudi krikci radi in pogosto uživajo v radostih življenja. Sploh kadar je dan lep.

Slovenija je poplavljena. V zadnjih dneh so jo prizadele ene najhujših poplav v zgodovini. Kaj praktičnega se je naučila moja družina?