Vse bolj se zavedam, da nas je sodoben način življenja pripeljal na pot, po kateri nas spremlja gensko spremenjena hrana, kronično pomanjkanje časa in 'višje sile', ki manipulirajo z našim mišljenjem in nam vcepljajo lažne vrednote, ki pogosto povzročajo slabo voljo. Ljudje želimo doseči več, želimo uspeti. Vendar kaj pravzaprav je uspeh? Zame je uspeh (poleg zagotavljanja sredstev za 'normalno' življenje) osebno zadovoljstvo in veseli trenutki v družbi moje družine. Kako živimo in kaj nas osrečuje ne bi smelo biti odvisno od tega, kaj je trenutno v družbi aktualno, temveč od naše lastne odločitve o tem, kaj želimo početi. In le malo ljudi se resnično najde v svojem pravem poklicu. Kljub temu pa poznam dve osebi, za kateri lahko z gotovostjo trdim, da sta se tam zares znašli. Agronom in veterinarka, ki sta se odločila za življenje na čisto pravi eko kmetiji. Zveni zanimivo ali ne?

Za današnji dan sem imela veliko načrtov. Zbudila sem se (oz. me je Lan) že ob 4.30 in nisem mogla zaspati nazaj. Premlevala sem, kaj vse moram danes storiti. Nekako sem vseeno zaspala nazaj in vstala polna elana.

Svet se je v sobotno jutro prebudil oblit s čudovito jesensko svetlobo, ki so jo po pokrajini božajoče širili sončni žarki in po nekaj dneh oblačnosti razkrili v najrazličnejše barve odeta pobočja Karavank in Mežaklje. Zato smo kmalu po zajtrku odšli v dolino Završnice in si privoščili jesensko pohajkovanje po gozdu. Žal nas je pot vodila kar po gozdni cesti, zato smo se prav po slovensko umikali avtomobilom in tovornjakom, a se je k sreči promet kmalu nekoliko umiril in gozdno tišino je sem ter tja zmotilo le Mini Flikijevo godrnjanje iz nahrbtnika. Pa se je tudi on umiril, brž ko smo prišli do Smokuške planine in sem ga lastnoročno izpustil na prosto, da je lahko v miru pohajkoval sem ter tja in raziskoval okolico.

Zadnjič dobim mail od šefa, ki pravi: "Veš, spomnil sem se ene super ideje... lahko bi to naredili, bilo bi res smart!"