Še dobro, da sem se v nedeljo zbudil že pred sedmo. Tako sem po televiziji lahko gledal oddajo, ki ji baje pravijo Telebucki ali nekaj takšnega. Pa še atija sem prisilil, da jo je gledal z mano. Ni bil preveč zadovoljen. Rekel je, da je dolgočasna. Kaj pa on ve, meni so se zdeli naravnost čudoviti. Počeli so stvari, ki jih rad počnem tudi sam. Čebljali so tja v tri dni, se podili naokrog in prekopicali po travniku. Enostavno dobra jutranja zabava. Sploh če človeček oddajo gleda preko roba stekleničke (ne vem, zakaj ji ati pravi tako, ko pa je vendar očitno, da je plastična) polne dobrega, zdravega mleka.

Bila je prečudovita jesenska sobota, ko se je moja družinica odpravila na eko kmetijo, kamor smo bili povabljeni na ličkanje koruze. V popoldanskih urah se je vaška družba zbrala okoli starega voza, na katerem nas je že čakalo delo. Medtem ko so odrasli ličkali koruzo in navezovali koruzne storže, so se otroci zabavali po svoje.

Danes je bil en tak čuden dan. Izjemno intenziven z najrazličnejšimi čustvi. Ekstremen. Najizrazitejša ekstrema pa sta se zgodila v roku dveh ur na dveh različnih koncih Slovenije. Doživljal sem popolnoma različni zgodbi dveh mladih ljudi. 

Življenje je minljivo. To vem že od vedno, vseeno pa se me ta minljivost večinoma ne dotakne, razen ...

Danes sem poklicala svojega (nekdaj najboljšega) prijatelja, da poklepetava po enem tednu ... in ob koncu pogovora sem se zamislila, kako daleč v svojo intimo me je spustil in kako sproščen je bil v tem svojem početju ...