Moj predragi sinko me zna resnično nasmejati do solz. Njegove simpatične izjave vse bolj dobivajo svojo težo. Zagotovo pa je daleč najbolj smešna in prikupna nedavna pripomba med gledanjem filma.

Pa je za nami še en praznik, 8. marec, dan žena. Še vedno se spomnim, kako skrbno sem pred 'davnimi leti' izdelovala voščilnice za svojo mami in babi. Danes pa to zame počne moj sinko. Seveda še ne popolnoma samostojno, kljub temu pa iz srca. Zelo me je ganilo, ko mi je podaril voščilnico, ki jo je v vrtcu izdelal s pomočjo prijaznih vzgojiteljic. »Mami, to je zate,« je dejal, ko mi je izročil iz rdečega papirja skrbno izrezano rdečo rožico, ki jo je poslikal z vodenimi barvicami, v njej pa je pisalo:

Aprila lani sem z vami delila zapis o svojem pokojnem dedku. Najdete ga lahko tukaj. A ni kaj, da leto 2011 ne bi prineslo še kaj podobnega naokoli, ob približno enakem času. Včeraj je umrl moj drugi dedek.

Ali kdo ugane, kaj je bil Gaj za pusta hrusta? Ja, odgovor je pravilen. Moj fantek je bil mojster Miha :o)

ali se že spet smilim sama sebi, ali preprosto ne morem sprejeti dejstva kaj se mi dogaja. zakaj vsi pravijo, da si dobri ljudje zaslužijo dobre stvari. kje sem nardila napako, da me nekdo tako kaznuje. NE zame to ni preizkušna, zame je to mučenje, ki te razjeda od znotraj. ne morem sprejeti tega, da sem bila še pred rojstvov zaznamovana (pa ne moja zlata mamica ni kriva za to). ko pišem tole se po mojih licih topijo krokodilje solze. ne znam vam opisati to bolečino. vsako noč upam, da bo naslednje jutro drugače. zakaj sploh to delam, če pa vem, da ju3 pa tudi čez 10 let ne bo nič drugače... kateri kreten se je spomnu, da je življenje lepo?!?!?!?!? rada bi ga spoznala, da mi pove!!!!