»A si videl v kopalnici?« me je pozdravila z vprašanjem. »Ne, kaj pa,« sem odvrnil, čeprav sem vedel, zakaj gre. Živčen nasmešek in pordela lica so izdajala vznemirjenje, ki je lahko pomenilo samo eno. Nosečniški test je pozitiven! Tudi meni je udarila kri v lica. Slabost in vse ostalo, kar jo je mučilo zadnje tedne, je bilo sicer dovolj zgovorno, tako da o kakšnem velikem presenečenju ne moremo govoriti, a test z vsemi tistimi odstotki je le test. Ali novico nestrpno čakamo ali pa se je bojimo, prvi trenutki so vedno enaki. »O, madona, zdaj gre pa zares, sranje, to je to,« in podobno mi je odzvanjalo v glavi, medtem ko sem od sreče objemal bodočo mamico. Ko panika mine, se življenje za nekaj časa vrne v skoraj normalne tire. Zazdi se nam celo, da nosečnost, če odštejemo jutranje slabosti in nekaj ostalih tegob, ki mučijo predvsem mamico, sploh ni ne vem kaj. Prijateljem še ne smemo črhniti, pa tudi naše mame, pa čeprav že zadnjih pet let upajo, da jim bomo, ko nas bodo vprašale, ali je kaj novega, povedali prav to, bodo morale še malo zdržati. Na zunaj se še nič ne opazi in mamica, ko se zjutraj sestavi, je še vedno poskočna kot prej. Vse to deluje na moške prav uspavalno. Mogoče pa se sploh ne bo nič spremenilo?Če ne bi bilo stalnih pogovorov, ki imajo odslej le eno temo, ne bi nič motilo udobnega izmikanja realnosti. Nosečnost, seveda. Vse z namenom, da tudi nam počasi kapne, da sedaj  gre pa zares, čeprav vse skupaj vztrajno potiskamo nekam nazaj, v najbolj oddaljen kotiček zavedanja, samo da nam ne bi bilo treba preveč razmišljati o opremljanju otroške sobe. Čeprav je devet mesecev dolga doba, ne smemo podcenjevati moške sposobnosti ne ukreniti ničesar in mamice to dobro vedo! Poleg tega imajo na voljo celo goro knjig, revij in priročnikov o nosečnosti in otrocih, da o internetu ne izgubljamo besed. Na koncu pa ne glede na to, kako vztrajni smo pri svojem upiranju, tudi mi »zanosimo«. Sam sem recimo pri sebi opazil kar nekaj simptomov nosečnosti, od motenj spanja, razdražljivosti, povečanja telesne teže in jutranje slabosti. To zadnje se je zelo očitno pojavilo jutro po tem, ko smo s prijatelji nazdravili očetovstvu.

Noseča sem. Saj ne morem verjeti. Noro. Kar metalo me je naokoli. In zdaj? Sem lahko še ista jaz ali naj se kar takoj spremenim v »nosečnico« brez trebuha? Neskončno veliko vprašanj in najraje bi kar takoj vse poklicala in jih obvestila. Moj najdražji je novico sprejel z veseljem, a vseeno je bilo v kotičku obraza zaznati negotovost. Skupaj sva se odločila, da počakava z novico še nekaj tednov, saj je tveganje v prvih tednih res visoko. Naslednje jutro sem poklicala svojo ginekologinjo in sestri sporočila veselo novico. Kako dober in topel občutek je bil, ko mi je čestitala in mi razložila, kdaj se prvič vidimo. Malo sem bila presenečena/razočarana, da bom morala počakati še nekaj tednov, ko bom lahko šla na pregled in na ekranu zagledala svojo pikico ali pikca. Občutek, da bom/sem mama, pa se je rodil v sekundi, ko je test zasijal v pozitivnem rezultatu. In že sem poletela pred računalnik računat, kdaj imam predvideni datum poroda.

čestitam ti, ker ti je uspelo zlomt mojga srčka. si edn redkih k mu je to ratal, čestitam ti iz srca. kako si lahko imeu usporedno z mano še eno žensko. sam ja, vedno bol se kaže, da "slabi" ljudje vedno bolje hodijo skozi življenje kot pa dobri. ne najdem slabe besede zate, saj nisi naredil nič narobe, samo malo si se poigral z mano, jaz sem ti pa vrjela. potem pa še tvoje besede, da te imam lahko, samo da se moram potrudt. pa kaj mu ni jasno? ali res misli, da ne morem živeti brez njega in da se bom borila zanga. ne, res se ne bom. njemu bo žal, da se je poigral z menoj. meni bo samo hudo in še 1x več bom potočila kakšno solzico. bil je prvi, za katerega bi se odpovedala vsemu, ampak ti nisi znal ceniti tega. upam, da boš imel s to žensko srečo in da se bota imela lepo, ker ti res privoščim vse naj naj. jaz imam pa samo še 1x več strt srček in občutek, da ta svet ni zame. ali imam samo jaz tako čudno razmišlanje. čedalje pogosteje se spominja gospoda iz vlaka, ki mi je rekel: punca tvoje mišlenje je super, ampak ga boš v življenju zelo nastradala, saj tvoje mišlenje razume samo 20% ljudi. ali mi lahko kdo pove, ali res tako čudno razmišlam, sem res tako posebna, da me ljudje ne razumejo. čedalje pogosteje si želim nekam stran, stran od vsega... ne zdržim več tega, res ne 

Zelo sem si želela zanositi. Presenečena sem bila, da ni uspelo že prvi mesec. Niti drugi. In potem sem se začela že spraševati, zakaj je bilo treba vsa ta leta tako paziti. Čisto malo me je zajela že rahla panika. Kaj pa če …? In potem se je nekje proti koncu cikla pojavilo ščemenje tam spodaj. Kaj pa če …? In tokrat je bil če tisti »če«, ki sem ga tako težko čakala. In zato sem takoj, ko je bilo mogoče, odhitela v lekarno. Ob odpiranju embalaže so se mi tresle roke in črke so plesale pred očmi. Spraševala sem se, kako je treba narediti test. Pomislila sem na vse tiste filme, ki sem jih videla, in ženske, ki so delale teste. In zdaj sem ga skušala narediti tudi sama. Še dobro, da je bil doma tudi moj najdražji. Prebral mi je navodilo. In tam je pisalo, da test pokaže (ne)nosečnost šele po izostanku menstruacije. Do mojega predvidenega datuma menstruacije je manjkalo še več kot en teden. Hm, in kaj zdaj? No, odločila sem se, da ga bom vseeno naredila. In v okencu se je nekaj spremenilo, a čisto drobno in mikroskopsko majhno. In zdaj? Je to odgovor? Saj ni res. Še enkrat bom morala ponoviti test, čeprav sem bila v sebi prepričana, da sem zanosila. To je potrdil tudi jasen pozitiven rezulat testa, ki sem ga naredila nekaj dni kasneje.

obračam novo poglavje v mojem živlenju. delam tisto kar hočem sama, ne želim biti več to kar nisem, gledam da je v prvi vrsti meni lepo, potem šele drugim, prvič v živlenju hočem biti sama sep na prvem mestu. spreminjam svoj videz, spreminjam samo sebe, ampak mislm, da mi gre na bolje. ne bodo več hodili po meni, res ne, postala bom močna iz vsake izkušne/dogodka bom odšla kot zmagovalka. res ne pustim se več, z mano so delali kot da sem brez čustev, ne RES se ne grem več. konec je z osebo, ki je mirno prenašala vse in ki je želela ugajati vsem in vsem pomagati. mogoče se sliši čudno, samo zakaj se imajo vedno bol osebe, ki gledajo samo nase, ki so zlobne, ki se ne ozirajo na druge. imam res prevelike želje. kaj je narobe z menoj, da me nihče ne upraša, kaj je narobe z menoj. imam slabe dneve imam probleme, samo jih ne razglašam okoli. smejim se, ker mislim, da če se jaz smejim se mi bo tudi življenje smejalo. učasih je res težko biti jaz, ampak vem, da obstaja preveč ljudi, ki ima še hujše probleme kot jaz. zakaj more biti vse tako zakomplicirano, zakaj se ne moremo imeti preprosto radi...

zakaj si mi stru srčka? zakaj ne vrjamem več v naju? zakaj??? to ni normalo, da se ne vidiva več kot en mesec, če bi ti bila res všeč, bi se vidla najmanj 1x na teden. če bi ti kaj pomenila, bi vedel, da sm žalostna in da me boli srček. kdaj se je vse tako spremenilo? zakaj mi ne poveš, da me nimaš več rad in da imaš drugo. stri mi srčka do konca, če si ga že načel. pohod me, govori grdo o meni, tako bom saj vedla, da ne moreš brez mene. čeprav bo bolelo se bom pobrala, še pri vsaki stvari sem šla z dvognjejo glavo naprej v svet. tako kot pri vsaki stvari, bom tudi v tej stvari našla pozitivno stvar. in še vedno se držim tega: TO LETO BO MOJE

zakaj si prišel v moje življenje? zakaj si me zbegou? zakaj ne morem brez tebe? zakaj te imam preprosto rada? veš vse o meni, ampak še vseeno premalo, da bi vedel, da čakam nate in na tvojo določitev. rada bi vedla pri čem sem ali me imaš rad, ali sva se samo malo preveč zapletla. rada bi bila ob tebi danes, jutri do konca. res te imam rada, nisem se imela namena zaljubit vate, ampak ob tebi se počutim preprosto samo jaz, pred tabo sem brez zadržkou. prosim, daj mi upanje, da namo bo mogoče kdaj ratalo. prosim povej mi kaj sem naredila narobe, da se ne moreva imeti lepo. vsako stvar bi ti oprostila, samo bodi moj imej me rad. prosim te, ne stri mi srčka, ker bom potrebovala toliko časa, da ga bom znova sestavla, prosim ne. mogoče ti ne znam dovol jasno povedat, da te imam rada, samo veš, kašne probleme imam in da ne morem pričakovati, da boš to sprejel. vse bi dala zate.

Minilo ježe 6 dolgih dni, menstruacije pa še kar ni, vendar na žalost je tudi tista hudobna paličica brez barve, eni črtici se ne priduži druga. Vsak dan se mi zdi, da bo menstruacija ravnokar pritekla, pa je ni od nikoder, ne vem ali me naj to navdaja z upanjem, ali pa naj se prepričam, da glede na to, da so do včeraj testi kazali negativno pač nisem noseča in je stresni december pripomogel k izostanku menstruacije. Bila sem čisto na tleh, nisem mogla odklopiti in odmisliti, skoraj sem povzročila prometno nesrečo, ker nisem bila skoncentrirana, pa sem si rekla, da se moram spraviti k sebi, tako sem šla včeraj migat in sem izmigala stisko iz glave,danes sem dobro, zjutraj nisem niti testa naredila, konec koncev zakaj bi ga, če sem ga včeraj in ni bilo ne duha ne sluha o črtici. Zelo si jo želim, vendar si želim živeti življenje in ne čakati na mestu. Ne morem obstati v trenutku samo zato, ker si želim dojenčka, okoli mene so ljudje s katerimi mi je lepo, okoli mene je narava, so stvari, ki me navdihujejo...temu se bom posvetila, pa naj se zgodi kar se mora. Menstruacija bo prišla če bo, če je nebo, pa se bodo morda čez par dni na testu narisali ti čudežni črtici, ki jih tako pričakujem....jaz bom pa uživala svežino novega leta. Morda je to zame nov začetek...