Zgodbica o Rini - 3. del
Danes sem zadnji dan v bolnišnici. Spoznala sem veliko novih prijateljev in tudi zdravniki in sestre so bili zelo prijazni z
mano.
Dan potem, ko sem bila zelo žalostna, smo v bolnišnico prejeli polno zanimivih škatel. Na njih je pisalo »Za Rino in
prijatelje«. S cmokom v grlu in polni pri akovanja smo jih odprli, v njih pa našli fantke, pun ke, pikapolonice, snežake
in še toliko drugih igra iz cunj, s prav posebnimi obrazki in dodatki. Oh, kako vesela sem bila, ko sem jih vzela v roke,
še bolj pa, ko sem slišala, da ste jih za nas naredili otroci. Hvala vam vsem za »objem ke« kot ste jih poimenovali! Mi
smo jih imeli prav ves as ob sebi, še pono i so bili z nami, da smo lažje zaspali v njihovem objemu.
Ko so prišli na obisk mami, o ka in bratec Gaber, kar niso mogli verjeti, koliko igra imamo v naši sobi. Vsaki smo
podarili ime in jih predstavili svojim družinam. Meni je najbolj vše pun ka z roza oblekico in belimi lasmi in to no bom
sem vzela s seboj domov, da se bova lahko kadarkoli igrali.
Mamica pravi, da bom naslednji teden lahko šla že v vrtec in s seboj vzela svojo pun ko , da jo bom predstavila svojim
prijateljem. Mogo e so jo pa ustvarili ravno oni?!
Hvala dragi prijatelji za objem ke, ki jih ne bom nikoli pozabila. Moja mamica pravi, da ste nam pri arali iskrice v o eh!
RINA
Zgodbica o Rini - 2. del
Ležim na odeji sredi travnika, pod mano pa trava spušča prijeten zvok, ki boža moja ušesa. Okoli mene se sliši glas
razposajenih otrok, ki tekajo sem ter tja, se smejijo, lovijo poglede drug drugega in so popolnoma zatopljeni v igro. Vse,
kar slišim, je kot glasba in zdi se, kot da igra samo zame. Gledam oblake na nebu, ki plešejo tam nekje visoko, še višje od
sonca in rada bi jih preštela. Tako kot tiste ovčke, ki jih štejem zvečer, ko ne morem zaspati, me sedaj oblaki uspavajo kot
najlepša uspavanka.
Zbudim se v postelji in vem, da pod mano ni več mehke trave, saj je zvok postelje čisto drugačen. Nad mano pa je še
vedno modro nebo, ki je porisano s soncem in ptički, ampak vseeno vem, da to ni pravo nebo. Še preden se sploh dobro
zavem, kje sem, pa vidim šest parov očk, kako zrejo vame. Ene se bolj svetijo kot druge in takoj jih prepoznam, čeprav so
čisto tiho. To so moje punce! Nasmeh se mi kar sam nariše in v istem trenutku so tudi Lara, Ema in Maruša kot tri
navihane punčke, ki bi me najraje potegnile s postelje, da bi skupaj stekle nekam ven. Ampak moje punce vedo, da
moram še malo ležati in takoj vidim, da imajo nekaj za bregom. V ozadju vidim mamico, ki prižiga radio, punce se
umikajo od moje postelje in Lara zavpije: »Tri, štiri, zdaj!« Prižge se naša najljubša pesem in punce že migajo z rameni,
valovijo z rokami in se spretno vrtijo na prstih. Gledam jih, kako uživajo, ko se zibajo v ritmu in zraven prepevajo kot
prave pevke. Oh, koliko spominov mi obudi ta ples ... To so moje punce, ki prvič plešejo brez mene in samo zame. Kako
jih imam rada in kako komaj čakam, da bomo spet skupaj plesale!
V trenutku, ko se pesem konča, so že spet pri meni in me sprašujejo, kako so plesale, če sem videla nov obrat in slišala,
kako dobro so se naučile besedilo. Skupaj se smejimo, ko mi pripovedujejo, da so v vrtcu vadile in da so celo fante
naučile par plesnih korakov. Potem pa kar naenkrat začnejo razlagati, kako fino je v vrtcu, še posebaj sedaj, ko bodo vsi
skupaj ustvarjali igrače. Doma so morali poiskati čim več starih oblačil in blaga, ki ga ne potrebujejo več, vse oprati in
prinesti v vrtec. Ema je razlagala še o gumbih in trakcih, ki sta jih poiskale z babico, in flomastrih, ki jih je posodila njena
starejša sestra, ki že hodi v šolo. Kar ena čez drugo so govorile, tako veliko so mi imele povedati. Laura je govorila o
punčki, ki bo imela volnene dolge lase in krilo do kolen, pa čeveljčke ji bo kar narisala in smejala se bo in ... Ema je rekla,
da bo naredila fantka, da ne bodo same punčke. Ta bo imel pa hlače z naramnicami in čisto pravo zimsko jopico. Maruša
pa je opazila, da mi sploh niso povedale, kaj bodo naredili s temi igračami in zakaj jih bodo sploh izdelovali. Rekla je:
»Rina, to bodo objemčki.« Razložile so mi, da bodo izdelovali igrače za druge otroke in jim jih podarili, tako kot objem.
Ker objem je res nekaj toplega in lepega. Te objeme bodo dobili otroci, ki so v bolnišnicah in bodo lahko te igrače imeli
vedno pri sebi, da jih bodo kratkočasile, in da jih bodo objeli, če bodo kdaj osamljeni. Kako lepo, sem pomislila. Tudi jaz
bi imela tako igračo ...
Prišla je sestra in povedala, da je čas za moja zdravila. Moje punce so me pozdravile, vsaka na svoj način, tako kot smo
navajene, se mi nasmejale in mi pomahale v pozdrav. Vedela sem, da jih bom kmalu spet videla, ker težko zdržimo ena
brez druge in ta misel je bila tako lepa, da se mi je še cel dan smejalo. Razmišljala sem, kako lepo bi bilo, če bi tudi jaz v
vrtcu ustvarjala igrače, v družbi mojih prijateljčkov. Naredila bi kar 3 punce, vsako popolnoma drugačno, ampak zelo
posebno. To bi bile moje punce, Ema, Laura in Maruša, in z veseljem bi jih potem podarila nekomu, da bi imel kar tri
objemčke, take kot jih imam jaz.
RINA
Zgodbica o Rini - 1. del
Sem deklica Rina, stara sem pet let in hodim v vrtec, prav tako kot vi. Naš vrtec je lep, ima veliko igrišče, na njem pa
rasteta dve mogočni drevesi, ki nam dajeta senco poleti. V vrtcu imam veliko prijateljev, zato vsak dan komaj čakam, da
me mamica ali očka zjutraj odpeljeta v vrtec. Ko pridem v vrtec in si v garderobi obuvam copatke, mi že priteče Lara
nasproti in me močno stisne v objem. To je moja najboljša prijateljica.
V vrtcu delamo veliko zanimivih stvari in res nam ni nikoli dolgčas. Vzgojiteljica nam bere zanimive knjige, telovadimo,
plešemo, ustvarjamo z različnimi materiali, rišemo in še in še. Pa kaj bi vam naštevala, saj vi počnete isto, a ne? V vrtcu
imamo tudi svoj vrtiček, na njem sadimo in sejemo različne rastline. Kako je lepo, ko iz zemlje pokuka rastlinica. Na list
papirja vedno narišemo rastlinico, pa sonček, ki jo greje, in ptico, ki si jo ogleduje. Z Laro, Marušo in Emo najraje rišemo,
skoraj vedno pa pride zraven tudi Mojca, ki nam vse risbice počečka. Takrat smo zelo žalostne. Zakaj nam počečka
risbice, če pa se tako trudimo, da bi bile risbice čim lepše. Ali se temu reče prijateljstvo? NE, to ni prijateljstvo!
Nekega dne pa sem Mojco nežno prijela za roko in jo povabila, naj sede zraven mene. Dala sem ji list papirja in barvice,
da je tudi ona lahko risala. Pokazala sem ji, kako se nariše sonce, ptice, drevo, … Mojca je zažarela kot sonček. Bila je
srečna, da lahko tudi ona riše z nami. Veste, da od takrat naprej nikoli več ne riše po drugih risbicah.
Danes pa se nisem zbudila v svoji mehki postelji in tudi očka in mama me nista odpeljala v vrtec. Zbudila sem se v čudni
sobi z belimi stenami in z železnimi posteljami. Zraven mene leži punčka z rdečkastimi lasmi, na drugi strani pa fantek,
ki je brez las. Le kje sem? Tako čudno mi je pri srčku, počutim se čisto sama, pa čeprav so okoli mene tudi drugi otroci.
Teh otrok ne poznam. Tudi Lare, Maruše ali Eme ni, da bi skupaj risale ali plesale. Tudi moje mamice ni, da bi me objela.
In solze mi stečejo po licih.
Vrata sobe se odprejo in vstopi mož v beli halji. Pride do mene in me prime za roko. »Vse bo še dobro,« mi reče s
prijetnim glasom in me poboža po laseh. »V bolnišnici boš nekaj časa, da te pozdravimo, potem pa boš spet lahko tekala
s prijatelji in se igrala.« Mož v beli halji je pogledal še k drugim otrokom, ki so trdno spali.
Nato sem bila zopet sama in premišljevala sem o tem, kako bi bilo lepo, da bi bila zdaj ob meni mamica ali pa vsaj ena
igračka, ki bi jo lahko stisnila k sebi in ji zaupala svoje misli in strahove ...
RINA