Jutri grem z Markom v bolnišnico. Leta 2008 smo se namreč začeli boriti z njegovimi izpuščaji in zatekanjem (dušil se je). Žalostna sem, ko gledam njegove izvide. Že decembra 2008 so zdravniki prvič posumili, da gre za alergijo na penicilin in paracetamol, od takrat dalje pa smo se v glavnem samo "borili". Bolan je bil non-stop, zdraviti pa smo ga smeli samo z Voltarenom in hlajenjem v kopalni kadi, ko je temperatura spet zrasla. Vse bolezni je moral "preležati", ker sum na ti dve alergiji ni bil ovržen.

Februarja 09 smo se naročili in jutri smo na vrsti. Gremo na provokacijo. To pomeni, da mu bodo dajali antibiotik in ga opazovali... če zateka, se duši, ima izpuščaj. Če se karkoli pojavi, je sum na alergijo potrjen. Torej vemo, česa mu ne smemo dajati, ko zboli. Če pa se ne pojavi nič, je bilo tisto stanje samo nekaj prehodnega, kar pomeni, da je Marko zdaj zdrav fantek.

Karkoli bo, pač bo. Samo da imamo v rokah pravo orodje, ki ga lahko uporabimo, ko zboli. Sicer pa sem v letošnjem letu, ko mu nismo smeli dajati zdravil, ugotovila, da otroka ne pozdravi nič tako dobro, kot mamini objemčki in ljubezen.