Mmmm.... kako rada imam ravno tole verzijo pesmi, ki sem jo pripela. Malo drugačna je od klasične različice. Uvod je tak, da lahko zapreš oči in sanjariš. Odpelje te v neko drugo dimenzijo, naravnost pred masovna vrata s tolkalom na sredi. Naj potrkam?

V sredo sem doživela manjši živčni zlom. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako "počilo" v meni. Kaj je "počilo", se sprašujem... ker ko nekaj "poči" se zagotovo dve stvari zaletita, da poči. Morda pa eksplodira. Ali implodira. No, implodira lahko tudi povsem potiho... Kje sem že.... aja.

... Počilo je nekaj tako močno, da nisem mogla stati na nogah. In zdaj dojemam da sta počila skupaj moj razum in čustva. Nista se ujela na isti valovni dolžini. Once again :)))

Decembra sem dala odpoved. Šla sem k svojemu šefu in direktorju v pisarno, kjer sem povedala svojo odločitev. Naslednjih 10 minut sem poslušala o tem, kako izgubljajo dobro sodelavko, za tem pa 10 minut o tem, kako tako ali tako nič nisem naredila za službo. Skratka, ena zmešnjava, s hudimi občutki krivde.

Raje ne bi govorila, kako so potekali dnevi od takrat do danes, a te dni je šlo čez rob. Ne maram namreč, ko mi nekdo reče "da upa, da bom čim težje šla in da bom čim več plačala za to". Potem pa en udarec za drugim. Sicer udarci, ki jih lahko pričakuješ ob odhodu (znižanje plače z ukinitvijo vseh dodatkov in podobno), ampak vseeno. To je lahko narejeno na lep ali grd način.

Ta teden pa je bilo vsega preveč. Razum je govoril "Ne reagiraj", čustva pa "Kako se lahko nekdo tako obnaša do mene, ko pa sem vložila toliko let v službo, delala po najboljših močeh... in se odločila ostati še 3 mesece, da jim prehod na novi sistem ne bo težak?" In je počilo. Ne vem točno, kaj vse sem kričala in kaj je letelo iz ust, ampak nisem se mogla ustavit. Drla sem se, klela sem, v besu sem spraševala za "koji K..." še sploh sedim in poskušam spraviti na papir vse, kar vem... ampak vprašanja so naletela na odgovor "vi ste se odločili, da greste". Sesulo me je. Zadnje, kar sem rekla je: "Tole je črta... Ne grem se več."

Šla sem v pisarno od šefa in nisem mogla nehat jokat. A je res potrebno na tak način oditi? Komaj sem se spravila k sebi. In kakšna sramota v bistvu. Ne zaradi njih, ampak zaradi mene osebno. Da sem si sploh dopustila, da se me to vse dotakne. Da se dotakne mojih čustev. Moje dragocene intime.

Danes pa... popolnoma nov pogled. Očistila sem pisarno. V omari ni ničesar več. Spisi so predani sodelavcu. Projekti so spravljeni v mape in v omari z zapisi. Datoteke so zložene po mapicah in arhivirane na strežniku. Pišem kar vem... sem nekje na 5. strani. Maile še pregledujem in odgovarjam nanje. Mizo sem počistila in si pustila dva kemična svinčnika. Telefon dvignem, ko imam čas. Izbisala sem svoje ime s spletne strani. Čakam, da umaknejo z vrat tablico z mojim imenom. In počutim se ... Srečno in svobodno.

Zadnji mesec me je naučil toliko, kot me ni nekaj let. In še kako prav bo prišlo v življenju. Nimam več zamer do zame že bivše službe. Naučila sem se ogromno. Začela sem leta 2002 kot študentka, zdaj pa odhajam. 8 let za tem. Postavila sem svoje standarde, svoj način dela. Na to sem lahko samo ponosna. Projekte se piše "tako kot jih guppy piše". Zunanji sodelavci kličejo in povejo "tako veseli smo, da imate zdaj vi to čez." Jaz pa se smejim in lahko rečem samo hvala. Ponosna sem na občutek, ki ga puščam za seboj. Da odhaja dobra sodelavka. Taka, ki jo je vredno prizadeti, ko gre, zato ker bi rad, da ostane.

Kot pravi tale pesem... you're forgiven, not forgotten... tole je bila življenjska izkušnja. Dragocena...